Izšla je knjiga Žige Valetiča o zgodbi slovenskega pop-rocka v času, ko je popularna glasba krojila podobo (in usodo) sveta oziroma nostalgičen in kronološko spisan potopis kozi čas, ki je ostal za nami.
Žiga Valetič, avtor knjige (letnik 1973), sicer pa še scenarist, publicist, prevajalec in grafični oblikovalec je odraščal takrat, ko je glasba doživljala velike preobrate - v času, ko še ni bilo interneta, ko je prišlo do vzpona videospotov in ko smo lahko na TV-sprejemnikih gledali le nekaj kanalov.
"V osemdesetih, ki so dokončno presekala prevlado slovenske popevke, smo dobili sintesajzerje, videospote, osebne računalnike ter napredno studijsko tehnologijo, kar je doprineslo k rojstvu novih žanrov. Poleg punka in novega vala so nas stresli heavy metal, hard-core, industrial, etno in ja, tudi eurodisco, domačijski pop ter domoljubni rock. Ob koncu desetletja je polagoma prišlo do menjave nosilcev zvoka, saj so vinilke in kasete nadomestili cedeji, v vmesnem času pa se je z inštrumenti in mediji spečalo nekaj najstniških generacij, ki so bile po eni strani nedolžno zazrte proti Zahodu, še bolj nedolžno pa so ljubile svojo širšo domovino – Jugoslavijo. To je knjiga o nas, o takratnih albumih, pesmih in izvajalcih, ter o tem, zakaj se ob poslušanju slovenskih radijskih postaj še danes lahko zdi, kot da smo obtičali v prejšnjem stoletju. In tudi o tem, kako se premakniti naprej," zapiše založnik.
Sam avtor pravi, da je k pisanju te knjige pripomoglo več dejavnikov, med katerimi je tudi dokumentarec o Simoni Weiss z naslovom Lahko noč, ljubezen moja. Zakaj? "V osemdesetih so bile subkulture tako strogo določene, da je ljubljanska pankovska scena v nekem obdobju celo Ekatarino Veliko omalovaževala kot pop, podobno nenavadno pa je izpadla spravljivost pankovskega dedka Petra Lovšina, ki je v omenjenem filmu nastopil kot apologet skrajno komercialne glasbene zvrsti, ki jo - danes bolj kot kadarkoli - pooseblja preminula pevka." Naj še dodamo, da je dokumentarec posnel Dušan Moravec, član idrijskega punk benda KuZle. V knjigi se tako loti raziskovanja, kako je v naš prostor vstopil domačijski pop oziroma domačijsko šlagerstvo, ki se je pozneje razrasel v turbo folk.
80ta je knjiga, ki kronološko sledi opisu raznih zvrsti - s pregledom dogajanja do 80tih let in naprej. Seveda precej pozornosti nameni tudi punku in punkovskim bendom. Delo ni samo faktografsko - omenjene so številne anekdote, dogodki, opisani so festivali in glasbena dogajanja takratnega časa. Izvemo še marsikatero zanimivost - kot primer bi lahko omenili to, da je Dare Kaurič, član že omenjenega benda KuZle (pozneje je ustanovil Kingstone), vrsto let po njihovi pesmi Vahid napisal tudi pesem Brizgalna brizga skupine Atomik harmonik. Sicer pa je dokumentarec o KuZlah na voljo tudi na YouTubu.
"Avtorju je, ne da bi se pretirano spuščal v vrednostne ocene, v knjigo uspelo ujeti vsa pomembnejša imena in njihovo ustvarjalnost ter poglavitne dogodke in fenomene popularne kulture v osemdesetih na Slovenskem. Dobili smo delo, ki temeljito dokumentira desetletje in je odlično izhodišče tudi za prihodnja razmišljanja o tem za popularno glasbo nedvomno prelomnem obdobju," zapiše Marko Vuksanović iz skupine Avtomobili.
V intervjuju za Val 202 je Valetič med drugim povedal, da je bila v desetletju, o katerem piše, popularna glasba (še posebej pa pop-rock) nekaj zelo pomembnega, veliko bolj, kot je danes, saj so se takrat ljudje zelo istovetili z njo. "Če pogledamo komercialne radijske postaje: te vrtijo neke oldies-goldies, vrtijo tisto, kar je plačano in vrtijo tisto, kar je estradniško, tabloidno zanimivo," kritično razmišlja Valetič in dodaja, da marsikateri današnji 30-letnik ne pozna slovenske glasbe iz časa, o katerem piše. Če ste med njimi tudi sami ali bi se radi zgolj spomnili na glasbo iz preteklih časov, lahko prisluhnete Valetičevem izboru, ki ga je objavil na YouTubu.
"Knjiga obravnava 160 izvajalcev in 300 kaset in plošč. Če bi se spustil v vsak bend in izvajalca, bi imela ta knjiga 2000 strani. Moral sem ubrati kakšne bližnjice in temeljito pregledati arhive," še poudari.
Lahko bi rekli, da gre za delo, ki je namenjeno bralcem, ki jih slovenska glasba zanima ne samo v vlogi nevsiljive zvočne kulise med vožnjo v službo, zabave na družabnih dogodkih ali mašila med nedeljskim kosilom, temveč bi si želeli izvedeti več o glasbi v desetletju, v katerem so se dogajale velike spremembe, tudi družbene in politične. Morda bodo z njeno pomočjo današnji 30-letniki odkrili pravcate - njim še neznane - glasbene bisere, malce starejše generacije pa bodo pobrskale po svojem spominu in se spomnile komadov, ob katerih so odraščale in v duhu podoživele minule čase.
In kje dobite knjigo? Najboljše bo, da se obrnete kar na avtorja - na svojem Facebook profilu je napisal kontakt:
Foto naslovnice: Dorian Kocan
Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice