5 znakov, da ste izgubljena duša (in predlogi, kako poiskati pot k sebi)

5 znakov, da ste izgubljena duša (in predlogi, kako poiskati pot k sebi) (foto: Profimedia) Profimedia
2. 11. 2020

V svetu, ki ceni logično in racionalno razmišljanje, je pravi čudež, da obstaja kar precej ljudi, ki se počutijo kot izgubljene duše.

Pojem "izgubljena duša" označuje dejstvo, da je oseba izgubila stik s svojo intuicijo in notranjim vodstvom. V svetu, v katerem je vse, kar ni merljivo, obravnavano kot nekaj lažnega ali iluzornega, se to ne zdi nič presenetljivega. Izgubili smo zaupanje v lastne zmožnosti zavedanja, kaj je tisto, kar v resnici potrebujemo. Preveč smo se osredotočili na želje ega. Od materialnega sveta pričakujemo, da bo uresničil naše potrebe in izpolnil naše želje. A odgovor na velika življenjska vprašanja se ne skriva nekje zunaj, v širnem svetu, temveč tiči v nas samih.

Obstaja več načinov, s pomočjo katerih ugotovite, ali ste izgubljena duša. Še pomembneje pa je, da obstaja več načinov, kako se povezati z lastno intuicijo in se spet vrniti k sebi. Preverite, kakšne so značilnosti izgubljenih duš in kako si pomagati.

1. Slabo razpoloženje

Slaba volja ali slabo razpoloženje je odvisno od več dejavnikov, od žalovanja zaradi izgube bližnjega do zdravstvenih težav. Če ste slabo razpoloženi brez očitnega razloga, je možno, da ste izgubljena duša. Ko ne živimo življenja na tak način, kot bi ga hoteli, izgubljamo energijo in voljo do življenja. Ne vidimo smisla in se počutimo tako, kot da nad nami visi velik, temen oblak. Depresivna stanja zahtevajo strokovno pomoč, razpoloženje pa si lahko popravimo s spremembo perspektive.

Ko se zbudite in ugotovite, da je pred vami težek dan, začnite razmišljati o stvareh, ki vas razveselijo. Tako pozornost usmerite na nekaj lepega in veselega, tudi če gre za malenkost. Naša perspektiva se tako pogosto preusmeri. To je lahko odličen temelj za nadaljnje ukrepe. Sprva se vam bo morda težko osredotočiti na stvari, ki vas razveselijo, a z vajo bo postalo čedalje lažje. Pomembno pa je, da si resnično izberete nekaj, kar vas globoko razveseli in razvedri, sicer uspeha ne boste dosegli. Nekatere razveseli že skrb za sobne rastline ali za rože na vrtu, druge na primer sprehod s psom ali kava s starejšo sosedo. Mogoče bi lahko začeli pisati dnevnik stvari, za katere ste hvaležni in ki vas osrečujejo. Preprosto je: vsak dan zapišite tri stvari, ki vas razveselijo. To je zelo osebna vaja, gre za nekakšen eksperiment, s pomočjo katerega boste odkrili, kaj vas dejansko razvedri.

2. Tesnoba

Strah je jasen znak, da niste povezani s svojim bistvom in delujete iz ega. Ego pa je poln strahov - bojazni, da niste dovolj dobri. Ego ne mara sprememb - hoče, da zadeve ostanejo na taki ravni, kot so. Hoče imeti nadzor. Hoče, da je vse tako, kot je sklenil, da bo ali pa se bo sesul. To pa povzroča tesnobo.

Ko nas vznemirijo okoliščine ali vedenje drugih ljudi, moramo vedeti, da gre samo za naš ego, ki hoče imeti nadzor nad vsem in vsemi. Ego določa, kaj se sme ali ne sme zgoditi. Tesnobni postanemo, ko si ne zaupamo, da se bomo lahko soočili z zadevami, ki bi se lahko zgodile. To pa nas straši.

S tesnobo ne bomo opravili tako zlahka kot s slabo voljo ali slabim razpoloženjem, morda bomo potrebovali strokovno pomoč. Razumevanje dejstva, da se lahko soočimo s stvari, ki so se nam zgodile, pa je ključnega pomena. Naš ego se boji sveta, naša duša pa ne. V svojem bistvu vemo, da nič ne more škoditi naši duši.

S pomočjo tehnik, s katerimi se spet povežemo s svojo intuicijo, lahko okrepimo občutek varnosti. Joga, meditacija, slikanje ... Vse to bo zaleglo. Nekaterim pomaga sprehod v naravi ali vrtnarjenja. Morda boste spet morali malce eksperimentirati, da bi našli pravi način za povezovanje s svojim bistvom. Občutke tesnobe bo zelo omililo tudi to, da se izognemo negativnim ljudem, situacijam in slabim novicam.

3. Obrambni sistem

Ko živimo življenje, ki je bolj podvrženo egu kot povezanosti z lastno dušo, zelo težko prenesemo kritiko. Tudi najmanjšo kritiko razumemo kot napad na naš ego. Ta se bo branil na vse mogoče načine. Duša ne nastopi defenzivno. Ne čuti potrebe po tem, saj je varna, in to je vse, kar šteje. Duša ve, da nismo ločene entitete, temveč da smo vsi povezani, vsi smo del tako kreatorja kot kreacije. Če vidimo drugo osebo kot sovražnika, se moramo zavedati, da je to samo oblika samosovražtva.

Če se vas kritike vedno zelo dotaknejo, se vprašajte, zakaj čutite tako potrebo po obrambi. Gre za potrebo po tem, da imate vedno prav? Ali obstaja drugačen način za razumevanje oziroma dojemanje določene situacije? Se lahko postavite v kožo druge osebe? Vse našteto ne pomeni, da bi morali mirno prenašati grdo vedenje drugih ljudi do nas.

Gre za zavedanje, da vse težave lahko rešimo brez tega, da bi ego postal defenziven. Namesto tega raje ustvarimo prostor za ljubezen, ne ustvarjajmo prostor za strah.

4. Ozkogledost

Če razmišljamo samo na en način in nismo odprti do drugih možnosti razmišljanja, je to znak, da smo izgubljena duša. Za ozkogledost je spet odgovoren ego. Ta naravnost sovraži dejstvo, da se je zmotil. Zato bo veliko energije vložil v to, da dokaže svoj prav, alternative ga sploh ne bodo zanimale.

Žal pa je tako, da nas prepričanja, ki izhajajo iz ega, omejujejo pri ustvarjanju veselega, radostnega življenja. Če se naučimo razmišljati izven okvirjev, bo to naša življenja napolnilo z različnimi možnostmi.

Lahko si pomagamo tako, da posegamo po drugačnih knjigah, da gledamo drugačne oddaje kot doslej. Tako začnemo razmišljati izven danih okvirjev, na drugačen način. Pomembno je, da si sami naredimo nekakšno "razpoko" v načinu razmišljanja in sprejmemo drugačne možnosti pogledov na svet.

5. Močan občutek, da smo obtičali

Včasih, ko obtičimo zaradi tega, ker nas vodi ego, se nam zdi, da hodimo v krogu in ne pridemo nikamor. Mislimo, da ne moremo doseči življenjskega napredka, ne glede na ves naš trud. Morda imamo občutek, da nenehno ponavljamo iste napake. To lahko ponazorimo s primerom telovadbe - že večkrat smo se je lotili, morda smo se celo vpisali na kakšen tečaj, a dlje od začetka nismo prišli.

Ko čutimo, da smo obtičali na mestu, se nam je to najverjetneje zgodilo zaradi naših strahov, tesnobe, depresije ali ozkogledosti. Če se bomo spopadli z naštetim, je velika verjetnost, da bomo lahko tudi napredovali. Nekateri ljudje čez noč spremenijo življenje in so pri tem uspešni, a večina mora začeti počasi, z majhnimi koraki in z grajenjem samozaupanja.

Če se naučimo poslušati svojo intuicijo, nas to lahko privede na pravo pot, na kateri se bomo znebili občutka ujetosti.

Spoznanje, da ne živimo življenja, v katerem bi bili povezani z lastnim bistvom, je lahko strašljivo, a gre za prvi korak k temu, da se spet povežemo s sabo in nehamo tavati naokrog. Gre za korak, ki je vreden truda. Moramo se zavedati, da na tej poti nismo sami. Prehodili so jo že mnogi - povežimo se z nekom, ki nam lahko ponudi usmeritev, ko nam zmanjka idej.