9 zgodb o reinkarnaciji, ob katerih se vam bo naježila koža

Nekateri vztrajajo, da je resničen in da naslednje zgodbe to dokazujejo, drugi reinkarnacijo jemljejo kot šop nesmislov. Najsi verjamete v ponovno rojstvo ali ne, ob naslednjih devetih zgodbah se vam bodo postavile dlake pokonci. To seveda še ni dokaz za resničnost reinkarnacije. Preberite in se odločite sami.

Reinkarnacija umorjenega fantka

Anonimna bralka newyorškega časnika Epoch Times je na časopisnih straneh delila svojo nenavadno zgodbo, ko ji je triletni sin zaupal, da ima rad svojega novega očka. Besede so jo osupnile, saj je šlo za otrokovega biološkega očeta. Zmedena ga je vprašala zakaj, otrok pa ji je odgovoril: »Moj prejšnji oče je bil hudoben. Zabodel me je v hrbet in sem umrl. Novi očka pa me ima rad, nikoli ne bi naredil kaj takega.«

Fant, ki je dedek samemu sebi

Dedek 18-mesečnega Gusa Taylorja Augie je umrl leto dni, preden se je Gus rodil. Po zapisu spletne strani Listverse je Gus, star leto in pol, izjavil, da je sam svoj dedek. Dedek naj bi se torej reinkarniral v vnuku. Ko mu je bilo štiri leta je na družinskih fotografijah prepoznal Augieja, čeprav ga v življenju ni nikoli videl.

To bržkone še ni razlog za kurjo kožo, a zgodba ima nadaljevanje. Pred mnogimi leti je bila umorjena Augiejeva sestra. Odvrženo truplo so našli v zalivu San Francisco. Nihče od družinskih članov o tej tragediji ni nikoli spregovoril niti besede pred Gusom, zato so vsi onemeli, ko je temo načel Gus in podrobno razglabljal o »sestrini« smrti.

Vrnitev vojaškega pilota

Osemletni James Leininger iz Louisiane je začel pri dveh letih govoriti o letalstvu. Starši niso veliko vedeli o letalih, a so navdušeno prisluhnili, ko se je mali James izkazal s kar precejšnjim znanjem. Starševsko navdušenje so nato zamenjale skrbi, ko so sina začele mučiti nočne more. James je sanjal, da ga je sestrelilo letalo z rdečim soncem. Japonsko torej. V nočnih morah je bil poročnik James McCready Huston, vojaški pilot iz druge svetovne vojne, doma iz Pensylvanie. Umrl je med bitko za otok Iwo Jima. Mama Andrea je opisala grozljive noči, ko je James obupano kričal letalska nesreča, gori, ne morem ven, pomagajte, medtem pa se s prstom, usmerjenim v strop, nemirno premetaval po postelji.

Pozneje je James povedal staršem, da je pilotiral letalo z imenom Corsair in da je vzletel z ladje Natoma. Jamesov oče se je odločil, da malo razišče sinove navedbe, in odkril, da je res obstajala manjša spremljevalna letalonosilka z imenom Natoma Bay. Sodelovala je v bitki za otok Iwo Jima, v arhivu pa je našel tudi pilota Jamesa Hustona. Japonci so njegovo letalo sestrelili 3. marca 1945, izstrelek pa je zadel motor. Po mnenju psihologa Jima Tuckerja je Hustonovo letalo strmoglavilo natančno tako, kakor je opisal James Leininger.

Strel v grlu

Potem ko se je pri Edwardu Austrianu pojavil bolezenski strah pred sivimi, deževnimi dnevi, je štiriletnik začel tožiti zaradi bolečin v grlu. Kadarkoli ga je bolelo, je povedal, da ga boli »strel« v grlu. Ko ga je mama vprašala, kaj to pomeni, ji je zaupal, da je tičal v strelskem jarku in ji nanizal podrobne zgodbe o dogodivščinah, dokler ga ni zadel strel v grlo in je umrl. Mama je seveda predvidevala, da je šlo za čas iz prve svetovne vojne.

Zdravniki niso mogli odkriti vzroka za Edwardove bolečine, zato so mu za vsak primer odstranili mandlje. Sčasoma se je v grlu pojavila cista, za katero zdravniki spet niso našli vzroka. Niso niti vedeli, kako naj jo zdravijo. Edwarda so potem opogumili, naj pove še kaj zgodb iz prejšnjega življenja in s pripovedovanjem je cista izginila. Zdravniki niso nikoli ugotovili zakaj.

Je šlo za serijskega morilca?

To zgodbo je na omrežju delil uporabnik reddita. »Kar pomnim, sem slikovito sanjal, da sem serijski morilec iz 40. ali 50. let prejšnjega stoletja. Živel sem v stari kmečki hiši sredi gozda, kraj je bil samoten in umaknjen pred očmi drugih ljudi. Vse žrtve (bile so zelo lepe ženske s srednje dolgimi smolnato črnimi lasmi) sem pokopal na svojem zemljišču. Nabralo se jih je okrog 50, morda še kakšna več. Kolikor vem, me niso nikoli razkrinkali. O morilcu sem sanjal že od nekdaj in podrobnosti se v sanjah niso nikoli spremenile. Nisem poznal imena kraja, niti lokacije, a mi sanje niso dale miru in poskusil sem malo raziskovati. Brez uspeha.

Včasih me preblisnejo trenutki, ko iskreno »pogrešam« moje staro življenje. V tem življenju ne bi pohodil niti mravljice in aktivno pomagam ljudem. Določene okoliščine pa so v meni sprožile občutek, da jaz v resnici nisem jaz in nenadoma nisem vedel natančno, odkod sem prišel. Vedno je šlo za isti tip ženske in iste misli – kako bi jo onesposobil in jo odpeljal k sebi. Na srečo je to popustilo in zbledelo kot vsiljiva misel, v tem življenju pa si nikoli nisem želel kaj takega narediti v resnici.« (Drabbeynormalblues)

Državljanska vojna

Drugi uporabnik reddita je primaknil zgodbo prijatelja, ki je bil v prejšnjem življenju najbrž vojak med ameriško državljansko vojno:

»Prijatelj je bil prepričan, da so vse paranormalne stvari neslanosti in se je glasno smejal že ob misli, da bi lahko bilo v čem, kar ni splošno dokazano, zrno resnice. Potem mi je povedal svojo zgodbo, ki me je na moč presenetila.

Bil je v poznih petdesetih in kar je pomnil, je sanjal, kako stoji na bojišču. Pokrajina z valovitimi griči je bila vedno enaka, z ugodne točke pa je lahko videl črto dreves. Kot mejnika je opazil le osamelo drevo in leseno ograjo. V sanjah je bil mlad fant in je začutil, da za njim stoji večja skupina ljudi, z njim pa sem bil tudi jaz. Dozdevno za njegovim hrbtom.

Tega ni nikoli zaupal nikomur drugemu, niti ženi niti otrokom. Nekoč je z družino odpotoval na počitnice v Gettysburg. Znašel se je na njemu znani točki, ki je bila na liniji severnoameriške vojske med bitko pri Gettysburgu. Pretreslo ga je, a je še vedno zavračal misel, da bi bilo v tem kaj paranormalnega.« (war-scribe)

Hči in mama

Drugi bralec časnika Epoch Times je v časopisu objavil naslednji zapis: »Starejša sestra se je rodila v letu, ko je umrla očetova mama. Oče mi je povedal, da mu je takoj, ko je začela govoriti, rekla: 'Jaz sem tvoja mama.'«

Triletnik našel svojega morilca

Na Golanski planoti je bilo kar precej vznemirjenja, ko je triletni fantiček začel razglašati, da je bil v prejšnjem življenju umorjen. Fant je pripadal etnični skupini Druzov. Druzi verjamejo v reinkarnacijo, nekateri pravijo celo, da rojstno znamenje kaže smrtno rano iz prejšnjega življenja. In fant je imel dolgo rdečo liso na glavi. Ko se je naučil govoriti, je začel starejšim pripovedovati, da je bil v prejšnjem življenju umorjen z udarcem sekire, ki mu je razklala glavo. Fanta so peljali skozi nekaj vasi, da bi prepoznal prizorišče. Našel ga je in je tudi natančno vedel, kdo je morilec.

»Nenadoma se je fant približal nekemu človeku in vprašal: 'Ali si ti ... (Eli, priimek sem pozabil, morda je Lasch ali kaj podobnega)?' Moški je pritrdil, fant pa je nadaljeval: 'Bil sem tvoj sosed. Skregala sva se in ubil si me s sekiro.' Eli mi je povedal, da je mož nenadoma prebledel. Triletnik je nadaljeval: 'Vem celo, kje si pokopal moje telo.'« – Trutz Hardo, nemški strokovnjak za reinkarnacijo, odlomek iz knjige Otroci, ki so živeli že prej: reinkarnacija danes (Children Who Have Lived Before: Reincarnation Today).

Potem ko je deček prepoznal morilca, je policiste vodil do kupa kamnov, pod katerimi so našli truplo z rano na glavi. Vodil jih je še do zakopane sekire in tako menda prisilil morilca, da je priznal zločin.

Fant z otoka Barra

Zgodba je znana tudi po dokumentarnem filmu Fant, ki je živel že prej (The Boy Who Lived Before). Cameron Macauley iz Glasgowa je pri dveh letih začel pripovedovati materi, da ni iz Glasgowa, ampak z malega otoka Barra, ki leži v Zunanjih Hebridih. Natančno ji je opisal tamkajšnje življenje, obudil spomin na črno-belega psa, obalo, po kateri se je sprehajal, svojo mamo in hišo, v kateri so živeli. V družini je bilo osem otrok, očetu je bilo Shane Robertson in je umrl v avtomobilski nesreči.

Mama je bila odločena, da pride sinovemu pripovedovanju do dna, zato ga je odpeljala na Barro. Čeprav se ni nihče od prebivalcev spomnil moža po imenu Shane, so našli hišo – hišo, katere lastnik je bil Robertson. Med družinskimi fotografijami je bila tudi slika črno-belega psa in avtomobila, kakršnega se je spominjal Cameron.

Vir: Wall Street Insanity

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec