Adrian P. Kezele o tisočletja starih skritih znanjih: »Sadašiva tantra ni za vsakogar!«

Sadašiva tantra je zapis suter, ki so nastale pred več kot 5000 leti, a za njimi že tisočletja ni uspel preživeti noben od izvirnikov. Sodobnim bralcem njena skrita znanja pred pozabo prinaša priljubljen hrvaški avtor duhovnih del Adrian P. Kezele.

Avtor je izvirnim sutram dodal svoje komentarje, s katerimi je dragoceno materijo pripravil dostopnejšo današnjim ljudem odprtega duha.

Knjiga Sadašiva tantra je preplet informacij, energije in znanj, ki kažejo pot do enotnosti telesa in duha. Avtorju s knjigo uspe pojasniti mehanizme za širjenje in dvig zavesti, predvsem pa bralce spomniti, da je prav vse izvira, še nastaja in se širi iz ljubezni.

Navkljub povedanemu pa avtor že uvodoma opozori, da znanja Sadašive tantre niso za vsakogar.

»Če niste pripravljeni spremeniti svojih telesnih, mentalnih in družbenih vzorcev, jo odložite,« je že v uvodnih opombah povsem jasen Kezele. »Če imate predsodke o seksualnosti in medčloveških odnosih, ne izgubljajte časa z njo. Toliko knjig obstaja, ki bodo nahranile prav vašo vizijo sveta ter potrdile vašo romantično željo in ideale. Enako velja tudi za tiste med vami, ki vas na videz zanima duhovno delo, a imate v resnici že polno zamisli, ki samo iščejo potrditev. Enostavno odložite to knjigo. Najprej potrebujete nekoga, ki bo izpraznil vašo čašo, in šele potem boste vanjo lahko natočili eliksir.«

Za tiste, ki se bodo knjige navkljub svarilu lotili, pa avtor v predbranje priporoča knjigo Čarobnica, ki jo je objavil pred šestimi leti in katere osrednji lik je mladi Maitreja, ki je že kot posvečeni duhovnik srečal skrivnostno žensko, ki so jo vsi klicali Čarobnica. »V igri zapeljevanja in čarovnije se njegov način življenja znajde pred preizkušnjo. V nenavadnih okoliščinah, ki jih ne more nadzirati, in ga premetavajo iz enega dvoma v drugega, spozna Maitreja vrednost užitka, kreiranja in seksualnosti. Prisiljen je spremeniti svoja stališča ter sprejeti znanje, ki bi ga do nedavnega brez pomisleka zavrgel.« In vse to naj bi se po avtorjevem mnenju zgodilo tudi bralcem, ki so pozorno in s srcem prebrali Čarobnico!

Priprava na branje Sadašive tantre je po avtorjevem mnenju potrebna, saj gre za izjemno dragocene pridobitve, ki prinašajo radost. A te sreče bodo deležni le najbolj pogumni. S skritimi znanji te zares velike vrednosti pa gre ravnati tudi nadvse previdno. Predvsem pa je nujno že takoj vedeti, za kaj vsaj okvirno gre.

Številni namreč zamenjujejo jogo in tantro ter celo uporabljajo izraze, kot je ’tantra joga’, kar bi bilo po avtorjevem mnenju nekaj podobnega, kot če bi danes rekli ’krščanski islam’. Resnica pa je drugačna, saj sta joga in tantra zelo različna sistema, ki hkrati prihajata tudi iz različnih mest in tradicij.

Medtem ko nam zaradi zahodnjaške popularizacije joge te na tem mestu ni potrebno izdatno predstavljati, pa tantro danes pozna, še manj pa prakticira le malokdo.

Večino besedil o tantri tradicionalno pripisujejo samemu bogu Šivi, le malo ljudi ve, da je obstajala zgodovinska oseba z imenom Šiva oziroma Sadašiva, ki je živel pred 5000 (po nekaterih virih pa tudi 7000) leti.

»Modrec Sadašiva je živel v vzhodni Indiji in veljal za ustanovitelja tantrične tradicije, čeprav je očitno, da se je tantra kot del življenja prakticirala že veliko pred njegovim obstojem. Njegova žena, katere ime ne preseneča – Parvati – je bila njegova družica v življenju in poučevanju. Sadašiva je poudarjal enakost žensk in moških, kar je bilo nesprejemljivo za prihajajočo osvajalsko kulturo Arijcev. Ti so prinašali drugačne zamisli. Med drugim se je ves vedski, pa tudi jogijski sistem, razvil iz njihovega nauka. Za vse osvajalske kulture, ki se nahajajo v temelju naše civilizacije, so Arijci poudarjali duhovno askezo ter obsojali telo in seksualnost. Sadašiva pa je po drugi strani kot pripadnik kulture, ki je umirala, zagovarjal glasbo, ples, užitek in druga življenjska zadovoljstva kot naravno pravico vsakega človeškega bitja.«

Znanja, o katerih je učil Sadašiva, se je sprva prenašalo ustno, kasneje je bilo tudi zapisano, a se je do danes na žalost večina teh knjig izgubila (ali pa je bila uničena). Prav sklopu vseh Sadašivinih znanj imenujejo Tantra Šastra ali učenje o tantri.

»Postavlja se vprašanje: Zakaj bi bilo kakšno duhovno znanje nevarno za kakršne koli ljudi?« bralčevo dilemo na tem mestu jasno naslovi Kezele in doda: »Za nepripravljenega človeka ali za človeka z drugačnimi prioritetami so takšne izkušnje lahko pogubne. Ljudje, ki so prihajali, pa so bili zelo drugačni, kot tudi vsa njihova kultura!«

V pradavni Indiji je namreč še veljalo načelo povezanosti in skupnosti, s prihodom arijskih osvajalcev pa je prišla tudi filozofija, ki je na prvo mesto postavljala posameznika. Ker pa je tantričen pristop drugačen, saj vsakega človeka gleda kot na enakega drugemu, nje filozofija ni bila združljiva s filozofijo, ki je prihajala.

Z asimilacijo tantre v vedsko filozofijo je tantra postala del indijske patriarhalne tradicije in izgubila svojo notranjo bit. Bila je zavržena in prezrta, tisti, ki so se trudili še naprej držati njenih izvornih načel, so bili preganjani, njihova dela pa so uničevali.

»Zadnji večji poskus vrnitve tantrične prakse med ljudi se je zgodil pred tisoč leti. Ena od indijskih dinastij – dinastija Chandela, za katero se je trdilo, da izvira s samega Meseca (Chandra je Mesec), je med letoma 950 in 1200 zgradila nekaj fascinantnih svetišč, danes poznanih pod imenom Khajuraho. Svetišča se nahajajo okoli dvesto kilometrov vzhodno od mesta Jhansi, v okrožju Čhatarpur v pokrajini Madža Pradeš. Poleg tega, da predstavljajo izjemen primer indijske srednejveške arhitekture, so svetišča znana tudi po neverjetnih skulpturah ter reliefih na zunanjih zidovih. Gre za prikaze spolnih odnosov, v parih, skupinah ter na mnoge načine, od katerih so nekateri tudi družbeno in moralno nesprejemljivi. Pravo čudo je, da so ta svetišča preživela sredi moralne Indije. Vsekakor je pri tem pomagalo, da se nahajajo sredi džungel, pa tudi to, da se je razširila razlaga, da predstavljajo vse, česar ljudje ne bi smeli delati, oziroma tisto, kar ji oddaljuje od resnice. Šele taka razlaga je omogočila življenje tem stavbam,« še piše avtor in dodaja, da so bila v nasprotju s temi stavbami števila druga svetišča in mesta, kjer je živela resnična tantra, uničena povsem brez milosti.

Več o tantri, katere zanimiva duhovna učenja so uspeli skoraj povsem izbrisati iz zgodovine in obličja zemlje, si lahko preberete v knjigi Sadašiva tantra, ki je izšla pri založbi Chiara.