Adrian P. Kezele (Preboj): »Iluzija je zvesta sama sebi in o sebi ustvarja iluzijo!«

Priljubljeni hrvaški avtor Adrian P. Kezele je svojo novo knjigo posvetil iluzijam in stanju samoprevare, ki ga živimo in je lastna praktično slehernemu izmed nas. Indijska filozofija temu pojavu pravi kar maya, kar dobesedno pomeni ’tisto, česar ni, tisto, kar ni’. Da bi to razumeli, pa vam ni potrebno postati izobražen filozof.

»Na prvi pogled bi se to lahko zdelo kot kaj slabega ali celo kot nekaj, kar nam je vsiljeno, toda videz vara, zato lahko rečemo, da se je maya odela v mayo. Iluzija je zvesta sama sebi in o sebi ustvarja iluzijo. V večino iluzij ljudje namreč radi privolijo. Na nekatere pristanejo zavestno, vedoč, da gre za privid, a jim to bolj ustreza kot resnica, s katero se nočejo soočiti. Včasih nas edinole iluzija reši pred bolečino in ranami, ki bi bile sicer neznosne. Svet iluzije torej ni izključno slab. Še več, ogromno stvari je tako dobrih, tako prijetnih, da skušajo ljudje na vse pretege ostati v tem svetu,« je v knjigi Preboj jasen Kezele.

Pa vendar je njegova knjiga namenjena prav temu. Preboju skozi vso to kopreno iluzij in laži. Da bi nam to lahko uspelo, pa gre najprej spoznati svet maye – svet iluzij, ki se jim malodane vsi vdajamo.

Tako se vsak dan znova prepričujemo, da ’jemo zdravo’, čeprav se v resnici zastrupljamo z vsakim grižljajem, ki je bil kupljen v supermarketu. Gojimo iluzije o tem ’kako smo pametni’, v resnici pa je toliko tega, česar v resnici ne vemo, še manj pa razumemo. Slepimo se, da vlade, banke in cerkev delujejo v naše dobro, čeprav to še zdaleč ne drži. Pogosto si lažemo, da smo ’varni’, čeprav naša prihodnost že visi na nitki. Radi se pretvarjamo, da ’imamo uspešen zakon’, v resnici pa nas partner neprestano vara. Zdi se nam, da je ’Zemlja ravna’, v resnici pa je okrogla. Mislimo, da smo ’dobri in humani ljudje, ki spoštujejo življenje’, na naši mizi pa so vsak dan kosi ubitih živali. In ne nazadnje: domišljamo si, da ’imamo prijatelje’, v resnici pa se s temi ljudmi zapletamo v prazne pogovore in vsakodnevna pretvarjanja.

»Predstavljajte si, kaj vse bi morali ljudje v svojem življenju spremeniti, če bi hoteli izničiti le nekatere od naštetih iluzij,« se v uvodnih poglavjih sprašuje Kezele in nadaljuje: »Seznam bi se lahko nadaljeval v nedogled, po kratkem razmisleku pa bi številni preprosto sklenili, da bi, če bi izgubili vse to, zazevala ogromna praznina. Le malo kaj v njihovem življenju bi ostalo nedotaknjeno, kar pomeni, da bi prišlo do popolnega zrušenja sveta, v katerem so vajeni živeti.«

Pa vendar, meni Kezele, globoko v nas tli želja po pristnosti in resnici.

Čeprav se znotraj iluzije počutimo varne, vemo, da to ne more trajati večno. Vemo, da se bomo morali nekoč soočiti z resnico o svojem življenju.

»Tovrstna soočenja tu in tam doletijo vse ljudi. Nekaterim se zgorijo redko in tem posameznikom nekako uspe zakrpati luknjo, ki jo je črv resnice ustvaril v tkanini njihovega sveta. Prekrijejo jo z novo iluzijo, novim konstruktom, ki jim v tistem trenutku nudi več upanja in utehe od gole resničnosti in celo od iluzije, v kateri so živeli pred tem. Sčasoma pa se soočanja z resnico začnejo vrstiti čedalje pogosteje, luknje v tkivu iluzije pa postajajo vse večje in težko jih je zdraviti s hitrostjo, s katero nastajajo. Lahko bi se reklo, da je vsako izničevanje iluzije nekakšno majceno ’razsvetljenje’.«

Takšno razsvetljenje bi vas lahko ’zadelo’ v trenutku, ko sprevidite, da niste tako nesposobni, kot morda misli vaš nadrejeni, zato se v naletu navdiha odpravite na lastno podjetniško pot. Uvid, ki ste ga bili deležni, je temo, v kateri ste živeli, hipno razsvetlil in naenkrat ste zase ugledali nove možnosti, za katere ste bili pred tem popolnoma slepi.

A če se je v danem primeru razblinila ena od na tisoče malih iluzij, ki vas držijo vkopane v realnost, ki jo živite, pa velja, da smo praktično vsi po vrsti ujetniki maye. Še več. Naj vas ne preseneti, da so v iluzije najbolj potopljeni prav duhovneži, ki naj bi po lastnih besedah dejansko iskali resnico, a morajo na poti, ki so jo zanjo izbrali guruji (in tem gre bojda slepo zaupati), slej ko prej tej obrniti hrbet. Kezele pravi, da zanje velja kar 99 odstotna potopljenost v mayo. Takoj za njimi naj bi se znašli vase in v razum zaverovani znanstveniki z 98 odstotki in domišljiji zapriseženi umetniki s 97 odstotki, ki jim sledijo povprečni (t.i. normalni) ljudje z 96 odstotki. Nekaj nižjih odstotkov prenasičenosti z iluzijami, trdi Kezele, naj bi bili deležni šele duševni bolniki, a tudi njihovi odstotki praviloma ne padejo pod 90 odstotkov.

Kezele na tem mestu seveda ne poveličuje odmika v patologijo, želi pa bralcu dopovedati, naj ne naredi napake in pomisli, da je resničnost shizofrenika kaj manj resnična od njegove: »Ves čas vam govorim, da ni. Še več, bolj resničen je. Shizofrenik ali človek, ki se pogovarja z angeli, živi v resničnosti, ki je malenkost bližja resnici od tiste, ki jo živi povprečen človek. Ta druga je kontrolirana, predvidljiva, določena, omejevana, programirana, vsiljena, nesvobodna … Njena edina prednost je, da je skupna. Prevladuje splošno soglasje, da miši ne govorijo, če se z njimi kdo pogovarja – in to sredi belega dne ali, bog ne daj, poslovnega sestanka, pa je jasno, kam takšen spada. Splošno soglasje je tudi, da ljudj ena ulici ne jokajo in tujcem ne razkrivajo globokih čustev. Če kdo to počne, je v najboljšem primeru čudak, zelo hitro pa se bo zaradi neprimernega obnašanja znašel v zagati.«

Tudi to je eden od razlogov, zakaj se običajen človek tako oklepa svojih iluzij in zakaj se redko kateri od njih odloči stopiti na pot dekonstrukcije lastnega sveta iluzij. Mala razsvetljenja se običajnim ljudem zato bolj kot ne dogajajo spontano, dokler (morda) ne nastopi trenutek …

»Ubiješ lahko tisoč demonov iz nočne more, a jim to ne bo preprečilo, da se ne bi znova in znova vračali. Edini izhod je – zbuditi se!«

A da ne bo pomote: Kezelejeva knjiga Preboj ne govori o tiste vrste razsvetljenju, ki ga iščejo milijoni duhovnih iskalcev po celem svetu. Ta knjiga govori o ’ruvanju korenine vsake iluzije’, tudi tiste končne in temeljne, iz katere se nazadnje izničijo vse druge. Kezele je prepričan, da lahko šele v tistem trenutku govorimo o resničnem razsvetljenju, ki mu pravi kar Razsvetljenje (torej razsvetljenje z veliko začetnico).

Več o tem, katera je ta končna iluzija in ali gre za velik misterij ali pa resnico, ki smo jo vseskozi imeli pred nosom, a je nismo želeli videti, si boste lahko prebrali v knjigi Preboj, ki je pred dnevi v slovenskem prevodu izšla pri založbi Chiara.

Nova knjiga Adriana P. Kezele je tudi sicer nekoliko nenavadna. Ne le, da so zamisli in metode, ki jih v knjigi razkriva, nadvse originalne in edinstvene, knjiga je nenavadna tudi zaradi posebne NLF tehnike branja, ki po mnenju priljubljenega avtorja in predavatelja prinaša umu svobodo in nepogojenosti. »NLF deluje kot čarovnija!« je še navdušen Kezele.

In kaj je pri tej tehniki tako posebnega?

Zanjo niso potrebni nikakršni predpogoji, priprave, znanje ali izkušnje. Kot praktična metodologija pa je NLF dostopen vsem, kjer koli in kadar koli. Če hočete preizkusiti to čarovnijo, boste morali zgolj prebrati pričujočo knjigo in poslušati tiste njene dele, ki jih je mogoče posneti (skupaj s knjigo namreč dobite tudi brezplačno aplikacijo, ki si jo lahko prenesete na svoj pametni telefon.).

Priporočamo v branje!

PREBOJ - zoperstavite se avtoriteti iluzije

• Pripravite se na nekaj nepričakovanega. Pripravite se na Preboj!

Preboj govori o nenavadni sposobnosti našega uma, da ustvari privid in se omejuje znotraj želene ali neželene resničnosti.

Človeško življenje temelji na velikem številu takšnih drobnih iluzij, na prvi pogled nedolžnih pripisovanj pomenov in zaključkov, ki se sčasoma nakopičijo in sprevržejo v človeško dramo, nerazumevanje, prepire in trpljenje.

Proces, s katerim naš um ustvarja privid, je tako vsakdanji in tako pogost, da se mu brez razmišljanja in z zaupanjem prepuščamo v vsakem trenutku svojega življenja, pri tem pa ne opazimo odmika od resničnosti, ki tako nastane. A vendar je naš um zmožen še nečesa drugega - sprevidi lahko od kod izvira privid in stvarnost ugleda takšno, kakršna je. Na tak način enkrat za vselej opravi s kakršnimikoli omejitvami ali vsiljenimi vzorci in nas preda svobodnemu toku življenja.