Akaška kronika - ogromen fotografski film, na katerem so shranjene vse želje in zemeljske izkušnje našega planeta!

5. 5. 2018
Deli

»Vse zaznavne stvari prihajajo iz primarne, nam nepojmljive substance, ki polni ves prostor. To je akaša ali svetlobni eter, ki se ob delovanju prane ali kozmične energije spremeni v snov. Ko se delovanje ustavi, snov izgine in se vrne v akašo. Gre za večno ponavljajoči se ciklus,« je v delu Največji dosežki človeštva leta 1907 zapisal Nikola Tesla.

Ne glede na filozofijo in religijo ima akaša v osnovi enak pomen. V sanskrtu beseda akaša pomeni eter, in sicer tako v elementarnem kot metafizičnem smislu. Prvi so domnevo o obstoju te substance pred več tisočletji obdelovali znanstveniki in filozofi starih kultur. Razširila se je v religijo in kulturno tradicijo. Obravnavali so jo v vzhodnem misticizmu in filozofiji in pozneje v zahodni ezoterični filozofiji. Najdemo jo tudi v Philostratusovem delu Življenje Apolonija iz Tijana iz leta 220, ko je ob štirih osnovnih elementih vodi, zraku, zemlji in ognju omenjen še peti element eter.

Akaša je osnova vseh stvari v materialnem svetu in različne filozofije jo razumejo kot nevidno ustvarjalno silo. Mnogi menijo, da je vir energije za snovni svet. To vzbuja radovednost, kajti kvantna fizika kaže, da človekove misli, namere, čustva in podobno res neposredno vplivajo na materialni svet. Sodobne znanstvene teorije ne priznavajo obstoja akaše, a ker nam je kvantna fizika dokazala, da prostor ni prazen, se zdi starodavni koncept kar verodostojen.

»Akaša je neuničljiva, je prvobitna absolutna podlaga, ki ustvarja kozmično materijo. Lastnosti materije, ki jih mi zaznavamo, so relativne, zato v materiji ne moremo prepoznati lastnosti akaše. Akaša je večna, super prelivajoča se resničnost, zato je nesmiselno razpravljati, kako bi jo ustvarili ali uničili. Naše oči so slepe za resnično duhovnost, kajti z znanstvenimi poskusi je še ne moremo neposredno izmeriti. Znanstveno znamo meriti le lastnosti, ki jih akaša nima,« je razložil indijski elektroinženir, fizik in inovator Paramahamsa Tewari. (Vir: Spiritual Foundations)

Akaška kronika

Kaj je akaška kronika? Različni učenjaki pravijo, da je akaška kronika domena teozofije (ezoterične filozofije). Je neke vrste baza podatkov, v kateri so shranjena vsa potovanja duš. Britanska pisateljica Alice A. Bailey, ki je napisala dva ducata knjig o teozofskih temah, je akaško kroniko opisala takole: »Akaška kronika je ogromen fotografski film, na katerem so shranjene vse želje in zemeljske izkušnje našega planeta. Tisti, ki jo dojemajo, bodo videli vse življenjske izkušnje slehernega človeka od pradavnine naprej, odzive celotnega živalskega kraljestva, konglomerat miselnih oblik karmične narave (na osnovi želja) vsakega človeka. Tu leži velika zmota. Samo izkušeni okultist prepozna razliko med resnično izkušnjo in astralno sliko, ki jo ustvarita domišljija in močna želja.«

Po razlagi Edgarja Caycea pa je akaška kronika vesoljni super računalnik, osrednje skladišče informacij o vsakem posamezniku, ki je kdaj živel v vesolju. Poleg tega, da so v njej zabeleženi vsi dogodki iz našega življenja, so shranjeni še vsa dejanja, naloge, besede, misli, občutki, doživljanje, namere in motivi. V kroniki je torej zgodovina vsake duše od začetka človeštva naprej, zapisi sleherne duše od trenutka, ko zapusti svojo točko izvora.

Cayce pravi, da vsak od nas piše zgodbo svojega življenja skozi misli, dejanja in interakcijo z okoljem. Te informacije vplivajo na nas tukaj in zdaj. Akaška kronika vpliva na naša življenja, na naše potenciale in verjetne okoliščine, ki jih pritegnemo k sebi, zato bi bilo raziskovanje tega jalovo, ponuja pa nam vpogled v našo naravo in naš odnos z vesoljem. V našem življenju, naši zgodovini in našem posamičnem vplivu na naš jutri je veliko več, kot si sploh upamo zamisliti.

Vplivni član Teozofskega društva Charles Webster Leadbeater je razmišljal podobno in trdil, da je v akaški kroniki tudi zgodovina Atlantide in drugih civilizacij, vključno z Lemurijo. Ruska emigrantka ukrajinskih korenin Helena Blavatska (1831–1891), ustanoviteljica Teozofskega društva, je definirala akašo takole: »Akašo, astralno svetlobo, lahko opišemo kot univerzalno dušo, matrico univerzuma, misterij magnum, iz katerega je z ločitvijo nastalo vse, kar obstaja. To je vzrok obstoja, nekaj, kar napolnjuje neskončna prostranstva in tudi sam prostor.« Filozof, pedagog, arhitekt in ustanovitelj Antropozofskega društva Rudolf Steiner (1861–1925) je akaško kroniko razumel kot mentalno raven, na kateri je shranjena celotna preteklost in prihodnost in v kateri so zapisani vsi dogodki snovne ravni na našem planetu in v celotnem vesolju. Verjel je tudi, da je človek (tudi on) sposoben zaznati informacije izven snovnega sveta. »Človek lahko prodre do porekla stvari, ki sčasoma izginejo. Ko gre za znanje iz preteklosti, lahko svojo spoznavno moč širi, če ni omejen s čutili. Potem ima vpogled v dogodke, ki niso dojemljivi s čuti. Manifestacija stvari se spreminja skozi čas, vzporedna zgodovina ni enaka zgodovini, kakršno dojemamo mi. To teozofsko spoznanje je akaška kronika. Nekdo, ki zaznava duhovni svet, lahko razume pretekle dohodke in njihov resnični značaj. Pred njim se ne zvrstijo kot nemo pričanje zgodovine, ampak kot živa slika. Tisto, kar se je zgodilo, vidi kot bi se dogajalo pred njegovimi očmi.«

Če povzamemo vse misli in definicije, bi lahko rekli, da je akaška kronika knjiga življenja, v kateri je zapisano vse, kar se je kdaj zgodilo in kar se bo zgodilo. V njej je zgodba vsake duše, ki je kdaj živela na našem planetu.

Carl Jung je to imenoval kolektivni um človeka.

Ali akaška kronika obstaja?

Nimamo nobenega »dokaza«, da je akaška kronika resnična. Seveda ne, saj smo omejeni s sodobnim načinom razumevanja in strogo definicijo dokaza. Vse, kar ne moremo zaznati v snovnem smislu, je nemogoče verodostojno dokazati. Zato ne moremo postreči z dokazi o arkaški kroniki, kajti ne moremo je videti, slišati, ne moremo se je dotakniti ali jo na kak drug način izmeriti. To pa seveda ne pomeni, da ne moremo teoretizirati. Navsezadnje je veliki um Albert Einstein nekoč rekel, da »je vse, kar si lahko zamislimo, resnično«. Dodajmo še misel drugega velikega uma. »Dan, ko bo znanost začela raziskovati nesnovne fenomene, bo v desetih letih napredovala bolj, kot je v minulih stoletjih,« je napovedal Nikola Tesla.

Enako bi lahko rekli za našo zavest. Pojmi, ki jih povezujemo z zavestjo, torej misli, občutki, čustva, dojemanje in podobno, so neposredno povezani s snovnim svetom, kar podpira tudi znanost.

Še zlasti poskusi v kvantni fiziki in raziskave paranormalnih pojavov.

Skratka, vemo, da zato, ker nečesa ne moremo videti, otipati, slišati ali izmeriti, ne pomeni, da tisto ne vpliva na materialni svet. Vemo tudi, da je nekatere starodavne filozofije in ezoterične nauke potrdila sodobna znanost. Ko gre za akaško kroniko, se zdi potrditev na prvi pogled nemogoča. Kljub temu je dokaz za njen obstoj starodaven koncept. Okultni avtorji o tem pišejo že leta (beseda okultno pomeni iskanje resnice, a je sčasoma pridobila negativen prizvok). Poznamo tudi druge koncepte, na primer atom, energijo, ki nas obkroža, ali celo bližnja srečanja s smrtjo in izventelesne izkušnje, o katerih so pisali v pradavnini in jih obravnava tudi sodobna znanost. Pred tisočletji morda v ozadju opazovanih fenomenov niso razumeli »znanosti«, kakor jo razumemo danes, a njihove teorije so kljub temu pogosto pravilne. So morda poznali bolj učinkovite metode za razumevanje in premogli drugačno modrost? Veliko primerov je, ko bi lahko starim civilizacijam priznali, da so bile bolj napredne, kot smo mi danes.

Morda res nekje obstaja neke vrste »podatkovnik«, s katerim smo povezani, in v katerem je spravljeno vse o nas, tako snovno kot nesnovno. Morda pa take knjižnice podatkov ni. Končni odgovor bo lahko dala prihodnja, nova znanost. Veda, ki bo povezala znanost in duhovnost.

Vir: Ccollective Evolution

Novo na Metroplay: "Nujno se je bilo potrebno raziti, da sva se potem znova srečali." | Miša Molk in Ula Furlan