Prebujati je začela žensko energijo v Sloveniji, zdaj pa pravi, da je prišel čas, da vključimo tudi moške.
Andreja Cepuš, sogovornica, ki te ovije z milino in mirom, je predsednica mednarodne organizacije All Ladies League za Slovenijo, globalne platforme za povezovanje žensk in spodbujanje ženskega principa voditeljstva v svetu ter aktivna udeleženka različnih iniciativ, ki prinašajo nove modele vključevanja in soustvarjanja v našo deželo. Je ena od tistih, ki je v Sloveniji začela odpirati prostor za aktivacijo svete ženske energije z ženskimi krogi. Zdaj pa je ustvarila ENVIR, polje, ki združuje različne ljudi, perspektive in svetove. Ki v vsakomer prepoznava vir moči in ga povezuje v novo pristno celoto. S tem ustvarja podporno okolje za premik v moč skupnosti in kreiranje inovativnih rešitev za dobrobit sveta.
Kako ste sami začeli uvajati principe novega delovanja?
Ženske iz tujine so me prepoznavale kot nekoga, ki nosi to energijo, in so me večkrat povabile kot organizatorko ali vodjo delavnic. Lani sem bila na forumu All Ladies League, to je organizacija s 30 tisoč člani po svetu. Njen namen je odpreti polja povezovanja med ženskami – glavni dogodek je Women Economic Forum v Indiji in traja šest dni, tam smo bili udeleženci iz 100 držav. Bila sem edina iz Slovenije in govorila sem o tem, kaj pomeni žensko voditeljstvo, kaj to prinaša v politiko, kulturo in posel, ker veliko delam z žensko energijo prav na teh področjih. Odziv je bil navdušujoč, saj se v tujini že bolj zavedajo pomena odpiranja. Govorila sem tudi o principu delovanja v družbi. Do zdaj smo bili bolj vajeni linearnega delovanja, zdaj pa je čas za bolj cikličnega: to je spirala, upoštevanje intuicije, prinašanje novih kvalitet.
Women Economic Forum je še okrepil moje zavedanje o pomembnosti povezovanja. Predsednica All Ladies League, dr. Harbeen Arora, me je povabila, da prevzamem vlogo predsednice tega dela za Slovenijo, in privolila sem. Dr. Arora nas je obiskala v Sloveniji, ko sem organizirala otvoritveni dogodek All ladies league Slovenija v Ljubljani. In tega so se, kot bi si le lahko želela, udeležile ženske s prav vseh področij pri nas, podprl in nam pomagal pa je sam indijski ambasador. Če delujejo ženske z avtentično žensko energijo, se lažje naredita mir v prostoru, po svetu in stopanje v novo, harmonično, vsevključujočo družbo, kar je največja dimenzija našega združenja.
Kaj je avtentična ženska energija in kako jo lahko aktiviramo?
Avtentična ženska energija je energija mehkobe, a hkrati odločnosti. Je energija, ki je zelo pristna. To je energija, s katero ustvarjamo. Prvobitnost. Modrost srca. Pri tem ne gre za učenje in znanje, temveč za utelešenje modrosti. Ženska energija je odprtost. V nasprotju z moško, ki je bolj fokus, je ženska bolj krog, ki nas povezuje. Je energija ljubezni. Sočutja. Pri njej gre za princip sprejemanja v smislu, da si dovoliš biti odprta za svoboden tok življenja. To je tudi največja umetnost, ki nas ženske čaka – dovoliti si biti odprta za svoboden tok življenja, da stvari sprejemamo.
Ženske imamo sposobnost, da v življenje prinesemo nekaj novega. Ne le novega življenja v smislu novega otroka; nove so lahko tudi vibracije, ki prihajajo na naš planet. To je tudi naša moč. Zato nimamo maternic brez razloga in zato imamo prav na tem predelu veliko težav – to svojo energijo smo namreč zablokirale skozi dolga zgodovinska obdobja življenja na tem planetu. Ta energija je bila med vlado patriarhalnega sveta zaprta, umaknjena. Toda le ko delujeta oba principa, lahko življenje teče naprej. Ženska avtentična energija je voda. Je neoprijemljiva, je tok, ki teče, so čustva – svobodna čustva.
Avtentična ženska energija je varuhinja življenja. In moška avtentična energija je njen zaščitnik. Zavedati se je treba tudi tega, da vsak med nami, ne glede na spol, nosi v sebi oba principa – ženskega in moškega. V sebi moramo oboji prepostaviti odnos med obema principoma, da lahko delujemo kot celostni. Potem se lahko prepostavijo tudi odnosi med nami.
Se bodo torej odnosi med moškim in žensko uredili?
Odnosi med žensko in moškim se v zadnjem obdobju prepostavljajo, ker je ženska napredovala v svoji rasti. Čeprav še vedno veliko žensk deluje v principu neprebujene, utrujene, močno tekmovalne ... A v slovenskem prostoru vseeno vidim to avtentičnost – prebujamo jo, ko si vzamemo čas zase, ko postanemo prisotne opazovalke sebe in življenja okoli nas. A ko moramo narediti ta korak k sebi, nas je strah, ker ko se ustaviš, se moraš soočiti sama s sabo, s svojo bolečino, in temu bi najraje ubežale, zato si raje zadamo milijon obveznosti. Ko pa nam uspe, lahko damo prostor tudi drugi kvaliteti odnosov.
Torej se moramo ustaviti, ko se nam najbolj mudi, opazovati namesto ukrepati? To Slovenke res zmoremo?
Seveda in seveda. Lahko se kar takoj vprašamo, v kateri točki smo ta trenutek pripravljene, ali pa, kako dolgo se bomo še morale truditi. Res je, da je ženski, ko ima otroke in družino, težje postaviti sebe na prvo mesto, a tudi pri njej pride ta trenutek. Ker če ona ni izpolnjena, če ni ljubeča do sebe, bo cela družina to čutila in razpadla. Slovenska ženska si mora dovoliti upati biti ranljiva. Me smo bile tu precej trd(n)e, zelo zaprte, da smo lahko šle naprej in delovale v družbi. Zdaj smo to začele čistiti in dogajajo se velike spremembe, čeprav ranljivost terja veliko poguma. Ko pa si upaš biti močno ranljiv, dobiš moč. Potem lahko ranljivi del živi s teboj in ni treba ves čas nalagati nekaj čezenj, ga tiščati notri.
Veliko prekrivamo, tiščimo notri?
Žal res. Tako ženski kot moški princip sta močno poškodovana zaradi ogromno zlorab – moči, drug drugega ... To se je naložilo v našem telesu in sistemu. Ko se s tem soočaš, postajaš ranljiv, v tem je veliko bolečine in žalosti. Ženske npr. kar nenadoma začnejo jokati – to je čiščenje in spuščanje nadzora. Svoje polne moči namreč ne moremo dobiti, dokler je en del zaprt. Zdaj pa je prišel čas, ko jo je treba povsem odpreti. Ko si vse povemo, pomagamo oditi tudi občutkom krivde. Vsak naš delček, ki pride na plan, namreč potrebuje našo pozornost, negovanje. Vsak. V tem času hodijo nazaj vsi naši delčki in sprejeti moramo tudi to, da vsi niso lepi. A to nam daje moč.
S tem, ko se me odpremo, pomagamo tudi moškim, da se odprejo. In ko iskreno poveš, kdo si ter kaj zares čutiš, se odnos spremeni. Takrat tudi vidimo, ali smo v zvezi, v kateri lahko rasteva skupaj, ali ne. Obenem takrat damo tudi moškemu možnost, da predela svojo ranljivost. Prišel je čas, da se zbudi in odpre tudi moški ter skupaj z nami stopi na drugo raven.
Kako lahko pomagamo svojim moškim?
Če si želimo, da se spremenijo naši moški, moramo najprej odpreti sebe. Res rade kažemo s prstom ne samo na svoje moške, temveč tudi na druge ženske. Tu ima slovenska ženska še veliko dela – prvič, da si dovoli stopiti v ranljivost, in drugič, da si dovoli in da je pogumna odpreti svoje srce za dejansko pristno povezovanje, ki ne sloni na ljubosumju in koristi. Življenje je zrcalo, zato se je treba najprej soočiti sama s sabo. Ko se bomo soočile z vsem, kar nam ni prav, najprej v sebi, bomo stvari, ki so nas prej motile, videle drugače; moteči naboj se bo izgubil in odnos ali del, ki ni šel skupaj, bo nenadoma viden v drugi luči. Kar nam je prej šlo na živce, bo imelo možnost preoblikovanja.
In če vseeno ne bo šlo?
Sprejeti moramo dejstvo, da nimamo garancije. Ali bo šlo na bolje, ker bo šla naša skupna pot naprej, ali pa bo šel odnos narazen. In to je tisto, česar nas je najbolj strah. Pred vsako spremembo želimo imeti garancijo, vendar nam življenje ne bo dalo garancije.
Torej tudi ni jamstva, da če bomo sledili svoji poti, če bomo šli po poti svojega srca, se odpirali, da nam bo lažje, bolje?
V resnici ni nobenega jamstva. Je pa dejstvo, da skozi življenje ne moremo več hoditi neodprti, ker je to manjkajoči košček k naši celostnosti. Življenje dobi drugo kvaliteto, ko si v njem prisoten. Ko to izkusiš, pa naenkrat ne potrebuješ več garancije, kako bo naprej.
Pa bo to res uspelo vsem?
Nekateri med nami bodo izbrali, da ne bodo naredili spremembe. To moramo spoštovati, jim dovoliti. Morda jih bo življenje pripeljalo do točke, ko se bodo odločili za spremembo, ali pa se zanjo ne bodo odločili. Mislim, da se bodo ti svetovi ločili. Tisti, ki se bodo upirali spremembi, bodo imeli drugačno pot.
Bomo živeli na dveh različnih polih?
Tako živimo že zdaj, in zato se včasih ne znajdemo, a hec je, da moramo najti skupni imenovalec vseh. Tu je ključnega pomena tudi povezava z naravo in njeno modrostjo, ker nam pomaga vzpostaviti skupni imenovalec in nas podpira. Staroverci so imeli veliko znanja o tem, kako bivati v sožitju z njo in kako vpeti njene moči v podporo harmoničnemu življenju. To so modrosti, ki bodo ponovno prišle v uporabo. Seveda, za današnji čas. Življenje od nas zahteva celostnost, mi pa smo bili do zdaj razdrobljeni. Živeli smo samo en del, zaprli smo pot duhovnega vidika človeka, torej sočutje, povezavo med nami, naravo. Veliko mej smo postavljali. To je enako, kot če zajeziš reko, in kjer je jez, ni svobodnega pretoka življenja, spremenita se rastlinje, narava v okolici, veliko rastlin in živali umre, življenju vzamemo en del. Enako smo mi zamejeni z vzorci, s prepričanji, ki so nam že nekaj časa sistemsko vsiljeni, v strahu, s kontrolo, kaj vse moramo. Vendar smo s tem zaprli polje kvalitete – vzeti si čas, biti sam s sabo, upoštevati notranji glas, duhovni vidik človeka, ki ne sme biti ločen od nobenega drugega vidika.
Kaj je za vas duhovnost?
Duhovnost zame pomeni le en del življenja v vsej svoji celostnosti. Nujna je, da lahko z ritmom hitrega časa v resnici plujemo naprej. Zato da dobimo novo kvaliteto, ki gradi veliko boljšo družbo, saj omogoča boljše odločitve na vseh vodilnih nivojih, omogoča dobrobit v družbo, vedenje o tem, kaj vse je možno narediti, da gremo naprej z naravo, da ne uničujemo Zemlje, svoje družine, otrok. Pomembno je, da gremo v to celostno, kar pa nam vzbudi radost. V naši družbi manjka radosti. Vsi smo v skrbeh, vsem se mudi, počutimo se krive, če česa ne naredimo, in to je največja bolezen našega časa. Če pa pride človek v pristno življenje, v prisotnost, se zgodi radost, in takrat se začne ustvarjanje povsem novih stvari. Zdaj smo na točki, ko se bodo začeli čisto novi poklici. So se že začeli – nekateri ljudje, ki so začutili, da so ukalupljeni in so začeli slediti sebi, si izoblikujejo nove službe.« Tako kot si jo je Andreja, ki je začela povezovati. Najprej ženske same s seboj, nato žensko skupnost in se nazadnje podpisala pod Envir. Ker smo vsi eno.
Petra Arula
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču