Uspešna poslovna ženska in raziskovalka življenja je desetletje vsak prosti trenutek preživljala med južnoameriškimi staroselci in pisala dnevnik. Ta je postal osnutek njenega psihološko-antropološkega knjižnega prvenca Knjiga strahu ali kako mi je ime, v katerem bralca popelje skozi šamanske obrede, s katerimi spoznava sebe in svet, ki nas obdaja.
Dokaj nenavaden preplet znanj, službovanj in iskanj. Postojnčanka mag. Barbara Stegel vse življenje opravlja izpostavljena dela v marketingu, komunikacijah in menedžmentu. Najprej v Pivki, pozneje v Studiu Marketing, Potezi, Fructalu, Istrabenzu, Mercatorju in kot pomoč ministrstvu za zdravje. Zadnja leta je generalna sekretarka gospodarskega interesnega združenja inovativnih farmacevtskih družb. Uspešno poslovno žensko od nekdaj žene radovednost po raziskovanju življenja, ljudi, odnosov in sveta. Čeprav navzven močno prizemljena, pa je v svoji globini predvsem iskalka, ki se zaveda, da kar vemo in zmoremo doumeti, še zdaleč ni vse, kar obstaja. Da gre v življenju preprosto za več kot le 'spanje in ribe'. In da na temeljna vprašanja svojega bivanja odgovorov ni mogoče poiskati zgolj z razumom.
Kaj prinašamo in kaj prenašamo v čas, ki bo brez nas?
To temeljno vprašanje jo je v študentskih letih sprva gnalo v Indijo, za tem je leto dni preživela na Nizozemskem, kjer je spoznavala akupresuro in masažo. Potem je leto dni živela v Londonu in tam opravila izpite s področja holistične masaže. Sledila je vrnitev v domovino, a ni trajalo dolgo, ko so jo vprašanja, kdo smo in kam smo namenjeni ponovno popeljala na romanje po vseh kontinentih sveta. K sibirskim in afriškim staroselcem in njihovim šamanskim izročilom, leta pa je obiskovala amazonski pragozd in poti Inkov. Tam je s pomočjo šamanov Matea in Paola spoznavala njihovo delo z rastlinami učiteljicami – ajavasko in vačumo, ki sta ji skozi šamansko obredje pomagali doživeti izkušnje transformacije, skozi katere je dostopala do višjih ravni zavedanja in pridobila nove uvide: »Ta moja radovednost je vedno zajemala najširše področje, zmeraj se mi je zdelo, da če se specializiram le za eno reč, ne bom mogla zajeti celote. Sem pa generalist po duhu. Verjamem, da sicer smo, kar razumemo. Vendar ne le, kar razumemo racionalno, temveč tudi na drugih ravneh. Tudi na emocionalni in intuitivni ravni. Na ta način si postavljamo cilje, od tod izvirajo naše želje, ta dimenzija nam pomaga soočiti se z izzivi in upravljati okoliščine.«
Knjiga strahu ali kako mi je ime
Njen knjižni prvenec bi lahko uvrstili med popularno psihologijo. Toda v osnovi bogat izkustveni potopis, ki nam odstira zgodovinske, religiozne, družbene, etnološke, antropološke, arhitekturne in ne nazadnje kulinarične tančice južnoameriških staroselskih kultur in notranjega sveta Barbare Stegel, je hkrati mnogo več. Knjiga vzpostavlja filozofsko distanco do evrocentrističnega pogleda na svet, opozarja na izkoriščanje staroselcev in uničevanje njihovih naravnih virov ter okvaro spiritualnega letala oziroma izgubljenost zahodnega človeka. Steglova tako med drugim zapiše: »Večni krog življenja, ustvarjanja, uničevanja in ponovnega dvigovanja je naravni krog, ki smo ga v sodobni zahodni družbi napodili iz zavesti in prezrli. In vendar se vrti, četudi ga ne želimo zaznati, še manj spoštovati. Čuječi in ponižni smo le, kadar nas prizadene narava. Ko žanjemo njene plodove, pa smo polni napuha. Tudi drug z drugim večinoma ne ravnamo drugače. Vse preveč trenutkov preživimo jezni, zavistni, manipulativni, ukazovalni, oblastni, izkoriščevalski. In vendar hrepenimo po bližini, sprejetosti, spajanju z okoljem, olajšanju, svobodi, svetlobi. 'Bela' civilizacija se brani celostnega človeka, saj se celote, ki je človek, boji. Groza jo je njegove človečnosti. Človeka spodbuja k individualizmu. Želi ga po koščkih, razdrobljenega. Celosten človek jo ogroža v njenih temeljih, ki so lastnina, nadzor, varnost. Celosten človek pa je transcendenten, intuitiven in mogočen. Moč človeka 'beli' razbijemo na koščke, tako drobne, da se svoje celosti še posameznik več ne zaveda. In če se svoje celote ne zaveda niti sam, kako bi jo lahko objel?«
Smo ustvarjalci novega sveta
Avtorica v svoji knjigi razgalja mnogo več, kot bi si drznila večina med nami. Odprta, osebna in globoko iskrena je o sebi, svojih prednikih in dognanjih, ki jih niza skozi svojo izkustveno pot. Knjiga tako ponuja tudi nadvse zanimiv družbeno kritičen pogled na sodobno družbo. V knjigi med drugim razmišlja o lastnini, ki jo imamo le na posodo; zlorabi namesto srčni rabi skupnih virov, soustvarjanju časa; obilju, ki ni sreča, identiteti in izgubi korenin, brez katerih smo nič, vodjih, ki so lahko tirani in ne junaki; o tem kako je prav zamenjalo neosebno pravo; pa o osebnih življenjskih prelomnicah, pri katerih so ji pomagale usmerjene vizije. Ne zanikanje, temveč sprememba in bistveno izboljšanje institucionalnega načina življenja tako, da bo spet objel človeka kot posameznika in mu služil, to je sporočilo njene knjige.
Zgolj delo nas ne izpolnjuje
Raziskovanje južnoameriških staroselcev in nje same je najintenzivneje potekalo ob prelomu tisočletja in zapisi Barbare Stegel so dolgo zoreli, po dobrih 15 letih pa so začeli sestavljati prve strani njene prve knjige: »Menim, da je naša družba zdaj že dovolj zrela za tovrstno literaturo. Opažam, da ljudje vsak na svoj način iščejo stik s sabo in odgovore na bistvena vprašanja življenja in bivanja, saj nas zgolj delo in vsakdan na racionalni osnovi ne zadovoljuje več. Vsi potrebujemo povezavo z naravo, z nečim, kar je večje od nas. Potrebujemo povezavo z absolutom, kakorkoli nepredstavljiv že je. Poleg tega imam po vsem tem času tudi sama distanco do dogajanja in sem lahko bolj objektivna. To je pač moja pot. Meni je moje delo z južnoameriškimi šamani pomagalo v odnosih, v upravljanju konfliktnih situacij, pritiskov, pomagalo mi je vzpostaviti distanco do nenehnega hitenja in hkrati ljubezni do vsega živega in slehernega človeka, ne glede na to, kje v človeško namišljeni hierarhiji se je znašel.«
Preprosto čudovito
Proces ukvarjanja s sabo ni nikoli končano delo. Barbara Stegel je prepričana, da bo vse večje število posameznikov, ki se na različne načine raziskujejo, prej ali slej prineslo tudi spremembe v družbi, saj ta kliče po izboljšavah. Da bo postala bolj sonaravna, se ponovno zavedla, da imamo ljudje vse zgolj na posodo, da bo spodbujala srčno rabo virov, tudi človeških. Njena knjiga se zaključuje s stavkom: preprosto čudovito. In njen konec je že napoved nove knjige z naslovom Knjiga ljubezni ali ime mi je Barbara. Kdo ve, morda se njene prve strani že rojevajo v džungli amazonskega pragozda. Barbara Stegel je namreč ta hip ponovno odpotovala k svojim indijanskim prijateljem.
Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer Fotografije: osebni arhiv
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
