Delovni zvezek Vadima Zelanda za transurferje: Projektor posebne realnosti!

Pri založbi Primus je te dni izšel prav poseben delovni zvezek. To je delovni zvezek tudi v Sloveniji nadvse priljubljenega ruskega avtorja Vadima Zelanda Projektor posebne realnosti.

Osnovni namen delovnega zvezka je spodbuditi bralca, ki sledi Zelandovi filozofiji transurfinga, da vanj vnaša miselne oblike in podobe, s pomočjo katerih lahko vpliva na ustvarjanje lastne realosti. »Tako snemamo svoj film,« svojim sledilcem sporoča nekdanji raziskovalec kvantne fizike, danes pa priljubljeni avtor serije uspešnic o tehniki transurfinga.

Temeljno načelo

Da nas v naši realnosti obstaja tisti film, ki se vrti v naših glavah (in torej našem notranjem kinoprojektorju), je Vadim Zeland že spregovoril v svojih prejšnjih knjigah. Prepričanje o tem, da bomo tisto, ’kar si bomo narisali’, nato tudi ’videli’, je zato med njegovimi bralci že sprejeto dejstvo. Ker pa imajo tudi Zelandovi najbolj vroči oboževalci težave s tem, da ta načela iz teorije spravijo v življenje, se je Zeland domislil praktičnega delovnega zvezka, z nadvse natančnimi navodili za uporabo.

Da bi bolje razumeli snov te knjižne novosti, se v nadaljevanju poglabljamo v koncept Zelandovega notranjega projektorja, ki ustvarja realnost konkretnega posameznika.

»Bogati se zjutraj zbudi, okoli sebe vidi razkošje in v posteljo mu prinesejo zajtrk,« s svojo značilno priliko, s pomočjo katerih tako rad razlaga svoje sicer mnogo bolj zapletene koncepte, uvodoma piše Zeland in sliko dokonča z: »Stopi na balkon s prelepim razgledom in pomisli: ’Danes je pravi dan za jadranje!’ … morda pa bi se raje podal v Alpe?’ Tako potrjuje svojo resničnost.«

Nato Zeland tej isti priliki ob bok postavi povsem drugačen primer realnosti: »Reveževe misli so zasedene s težavami, sit je vsega, kar ga obdaja, vendar vedno razmišlja prav o tem, ker ne vidi ničesar drugega. Gleda v denarnico in razmišlja, kaj lahko kupi in čemu se bo moral odreči, da bo preživel do konca meseca. Tudi on potrjuje svojo realnost – vrti svoj film.«

Oba – bogataš in revež – si po Zelandovo torej rišeta v realnost tisto, kar že vidita pred svojimi očmi. In zato se to isto znova in znova potrjuje v njuni realnosti. Za to poskrbita njuna notranja projektorja posebne realnosti.

»Takega filmskega traku si nista sama vstavila v svojo glavo. Okoliščine so se tako postavile, da je prvi imel srečo, drugi ne. Vendar je princip bivanja pri obeh enak: pojem o tem, kar vidim; vidim tisto, o čemer pojem, znova in znova,« je še jasen Zeland.

In tako bi lahko ostale vse dotlej, dokler se tako za bogatina kakor reveža v življenju ne bi zgodilo nekaj, kar bi ju prizadelo ali na drugačen način spremenilo.

Tako bi zaradi nenadno spremenjenih okoliščin bogataš v svoji sliki nenadoma lahko ugledal slaba znamenja, kar bi ga vznemirilo do te mere, da bi se pričel bati bankrota. Na ta način bi v svoj projektor nehote pričel umeščati film s slabim scenarijem, negativni film bi se pričel vrteti v njegovem notranjem projektorju, najslabša pričakovanja pa bi se zlagoma pričela tudi dejansko uresničevati.

»In narobe, če revež opazi, da so se stvari začele obračati na bolje, ga to lahko navda z navdušenjem, pred njim se odprejo nove perspektive, pojavi se luč na koncu predora, možnost, da se izkoplje iz revščine. In v resnici se njegova resničnost začne kmalu spreminjati, ker se je v projektorju začel vrteti film s pozitivnim scenarijem.«

V obeh primerih gre ključno vlogo za notranje spremembe pripisati naključnim spremembam v okoliščinah, ki so obvladovale njuni življenji.

Taisto se dogaja tudi drugim ljudem.

»Neprijeten dogodek lahko vrže človeka iz tira in vstavi v njegovo glavo negativen film. Enako velja za srečo – pride kot nekaj zunanjega, neodvisnega od volje človeka. To se dogaja, ker človek ni gospodar svojega kinoprojektorja. Kakršen film bo vanj vstavljen, takšnega bo vrtel, brezvoljno in nezavedno.«

Temu je tako zato, ker ljudje nismo vajeni upravljati lastnih misli, trdi Vadim Zeland, a hkrati poudarja, da je še kako mogoče postati tudi gospodar lastnega projektorja, njegov delovni zvezek za transurferje pa je pravzaprav pripomoček, da bi to toliko lažje postali.

Projektor posebne realnosti

Običajen človek ne oddaja svojih misli in namer v realnost, temveč nedejavno porablja tisto, kar mu predvajajo.

Človek skoraj ne misli več – samo prebira, posluša, gleda in tako sprejema tuje programe in se odziva skladno s pričakovanji in omejitvami družbenih norm, kot bi imel vgrajeno samodejno vodenje.

• "Večina ljudi ne počne nič drugega, kot da spremljajo dogodke, življenje znanih in uspešnih ljudi. Se še niste naveličali gledati tujega filma? Sposobni ste ustvariti svojo lastno realarnost, takšno, v kateri se boste dobro počutili, bili gospodar v svojem domu in ne prebivalec v tujem hotelu."

Delovni zvezek lahko virtualno prelistate na spletnem mestu založbe Primus: TUKAJ.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec