Ema Vodopivec Benkovič je moč in smisel našla v naravi!

Emi pri njenem delu prav pride njena intuicija in duhovna moč. (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
11. 12. 2016

Tej trdoživi ženski na pragu srednjih let življenje še zdaleč ni prizanašalo. Kar nekajkrat jo je pahnilo v okoliščine, ko bi lahko klonila in se prepustila. Pa se ni!

Ema pri vsakem, ki jo obišče, že v hipu oceni, kje prihaja do zastoja energij.

Ema Vodopivec Benkovič, ta odločna, energije polna ženska iz Laz v Tuhinjski dolini, je moč za preživetje vsakokrat našla v naravi – v njenih plodovih, iz katerih pripravlja najrazličnejše čaje, kreme, olja, mila ter še kaj. Z njimi je najprej pomagala sebi, zdaj pa že vrsto let s svojimi pripravki skrbi za zdravje in dobro počutje svojih otrok pa tudi vseh, ki pri njej poiščejo pomoč in uteho.

Ko se zdaj ozira nazaj vse dogodke, ki so jo pripeljali v svet rastlin in njihove čarobne moči, verjame, da so se vsi življenjski dogodki, tudi tisti neprijetni in boleči, zgodili z določenim namenom. Zato, da je v sebi dokončno prebudila ljubezen do ukvarjanja z zdravilnimi rastlinami, ki se je v njej vnela že pri 17, 18 letih.

»Takrat sem imela težave s slabokrvnostjo, mučile so me bolečine v želodcu,« se spominja Ema in pojasni, da je rešitev za svoje takratne tegobe našla v lekarni v stiškem samostanu. Tamkajšnji farmacevt ji s kolmežem in koprivo, tema dragocenima rastlinama, ni pregnal le njenih zdravstvenih nadlog, ampak jo je poučil tudi o marsikaterih skrivnostih narave ter njenih plodovih. »Tako sem začela v okolici Kranja, od koder prihajam, v neokrnjeni naravi pod hribi nabirati zelišča in druge rastline, iz katerih sem pripravljala čaje, o katerih so me poučili v stiški lekarni in o katerih sem prebrala v knjigah patra Ašiča in še kje.«

Zeliščni pripravki so ji pomagali lažje krmariti skozi vsakdanjik, z njimi pa je pozneje, pri svojih 28 letih, tudi lažje prebrodila svojo najbolj trpko življenjsko izkušnjo – izgubo prvorojenca Aljaža. Nosečnost je preživela brez kakršnihkoli težav, zapletlo pa se je pri porodu. Namesto da bi radostno zakorakala v obdobje materinstva, se je morala po otrokovi smrti spopasti z bolečino, ki razjeda, ne pusti spati in ti za vedno odkrhne košček duše.

Ema je takrat, kot iskreno pripoveduje, padla v hudo depresijo in šele ob pomoči duhovne učiteljice, ki jo spremlja skozi življenje še dandanes, se je postopoma začela pobirati iz temnega brezna. Brez antidepresivov ali kakšnih drugih tablet. Zgolj ob obilici podpore staršev, duhovne učiteljice in z uživanjem zeliščnih čajev ter drugih pripravkov, ki so ji postopoma vračali moč in življenjski smisel.

Za več zdravja in lepši vsakdanjik

Vse njene poznejše nosečnosti – Ema je danes namreč ponosna mamica 12-letnega Žige, 10-letnega Žana in šestletnega Matica – je zaradi rizičnosti preležala, čas pa je medtem izkoristila za nabiranje znanja o delu z rastlinami. »Še posebno rada se učim od starejših ljudi. Ti so prava zakladnica znanja,« navdušeno pojasni Ema, ki vse recepte najprej preizkusi na sebi.

Ob pomoči naravnih pripravkov je pozneje lažje preživela obdobja vseh treh težkih nosečnosti ter pozneje tudi obdobje ločitvenega postopka. Z zelišči in drugimi plodovi narave zdaj mirneje krmari tudi skozi čas neizogibnih otroških prehladov, bušk, nastalih od razposajene igre, ter podobnih stvari.

»Dobro je, če ima vsaka mama doma v svoji lekarni timijan, žajbelj in bezeg pa sirup smrekovih vršičkov, ločnikov in regratov sirup ter še kaj,« natrosi nekaj primerov zdravilnih rastlin, ki pomagajo krepiti odpornost in odpravljajo sezonske zdravstvene tegobe. Ob tem ponosno doda, da so njeni trije fantje zdaj že tako vajeni njenih pripravkov, da kar sami od sebe, četudi jim kakšen okus ali vonj včasih nista najbolj všeč, sežejo po njih.

Do rezultatov z intuicijo in srčnostjo

Ema, na videz zelo odločna ženska, ki pa v sebi skriva obilo nežnosti in empatičnosti, se že nekaj let ukvarja tudi z najrazličnejšimi masažami. K delu jo je spodbudila prav njena duhovna mentorica, saj je v njej začutila silno moč in potencial. Ema namreč pri delu poleg znanja, ki ga je pridobila na številnih izobraževanjih, uporablja intuicijo; pri vsakem, ki jo obišče, že v hipu oceni, kje prihaja do zastoja energij. Blokade nato odpravlja z masažami in čiščenjem čaker ob pomoči kristalov, rezultate svojega dela pa podkrepi z doma pripravljenimi olji, v katerih kraljujejo sivka, rožmarin, smilj ali karkoli drugega, kar v določenem trenutku potrebuje človek pod njenimi rokami.

Njena domačnostna hiša v Tuhinjski dolini dehti po plodovih narave, saj Ema, kadar se ne ukvarja z otroki ali strankami, nabira rastline ter jih ustrezno shranjuje, ob nočeh, ko se vse umiri, pa nato v svoji 'cumprkamri', kot v šali imenuje svoj delovni prostor, ustvarja blagodejne zeliščne pripravke.

V veliko pomoč in podporo tako pri gospodinjskih delih kot tudi pri ustvarjanju sta ji starša ter partner Boris, še ena nežna duša, ki je v Emin svet prišla z določenim namenom in ob pravem času.

Ema se je iz vsega, kar ji je prineslo življenje, naučila potegniti najboljše. Ob tem pa ne pozabi na hvaležnost in spoštovanje, ki ju čuti do narave in vsega, kar ji ta tako radodarno ponuja. »V rokah imam zlato. A treba je vedeti, kako ravnati z njim,« za konec poudari s sijočimi očmi, ki govorijo zgodbo o strasti do vsega, kar počne v svojem življenju.

Besedilo: Vesna Sivec Poljanšek // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik