V vrvežu nenehnega dogajanja, sva vendarle prijadrala do točke, ko lahko rečem, da sva imela obdobje prej in to obdobje, ki ga bova poimenovala 'zdaj'. Minuli praznik je s svojo milostjo vstajenja, energijsko poskrbel, da se nekatere stvari uravnovesijo. Da mi kot obče človeštvo občutimo in zaznamo, kaj je resnično pomembno v življenju.
To, kar je resnično pomembno, v sleherni zgodbi življenja, je resnica, ki govori o čustvu, ki preplavi vse. Svetloba je ljubezen, tako kot je tema ljubezen. Vsa živa bitja smo na Svetu izključno in samo zato, da v popolnosti izrazimo svoj namen in tako poglobimo svoj pomen ter ne nazadnje, tudi svojo lastno vrednost.
Vem, zdi se ti kot da govorim o znanstveni fantastiki. Pa vendar, vse kar doživljaš v danem trenutku, sestoji iz točke nič. In prav na tej točki nič, se ti kot posameznik, lahko odločiš za svetlobo ali temo, za življenje ali za smrt. Slednje se sliši precej dramatično, a vendar vsak trenutek v tvoji zgodbi življenja, stoji iz in zaradi rojstva in smrti.
V življenju tako doživljamo velika vstajenja kot nova rojstva, nove priložnosti in ne nazadnje na tisoče in tisoče malih smrti(neuspehi, razočaranja), ki se jih niti ne zavedamo. Ko iz naših zgodb odide nam ljuba oseba, to pojmujemo kot slovo. Vendar, le malokdo med nami, resnično ve, da jo to zgolj slovo od fizičnega, da človek kot njegova bit, v naši sredi še vedno živi z nami, nas spodbuja, pestuje, varuje ali pa celo vodi.
Pri takšni izgubi si posamezniki dovolimo proces lastnega prebujenja, ki ga v našem Svetu, imenujemo žalovanje. Vendar, zakaj žalovanje, ko pa je vsak prestop v novo ero, odrešitev in zavestna odločitev Duše, da v prejšnjem okolju ne zmore več delovati, kaj šele izražati sebe. Kajti, če bi oseba, ki ji je namenjen prestop, ostala od namenjenega na tem Svetu, bi bilo to, za nas sicer plemenito dejanje ali volja Boga, zanjo pa bi to pomenilo, zgolj obstoj in životarjenje.
Prav v tem obdobju, se tako nahajava v času, obstati ali oditi. Odločitev je sila preprosta, zato ker posamezniki, iz dneva v dan, odhajamo na kraje ob določenem času, da tam podoživimo trenutke, sebi lastne vrednosti in opravljamo namen. Vendar vsak trenutek znova se nahajamo na točki nič, na točki odločitve ostati ali oditi.
Če žalujemo za nam drago osebo, ki je odšla iz lastnega življenja, zaradi telesne dotrajanosti in je v našem fizičnem življenju še vedno prisotna, zakaj potem ne žalujemo, ko se nam v življenju zgodijo tako imenovane male smrti. Pri teh malih smrtih bi bilo namreč vredno žalovati, iztisniti jezo, nemoč, si dovoliti priznati in uvideti lastna nesoglasja. Vse to so namreč občutki, ki nas kot posameznike, držijo na mestu in jih zaradi notranjih razočaranj, katere mi z razmišljanjem lastnega Ega, še bolj poglobimo, namesto da bi jih sprejeli, si jih dovolili videti, ne spustimo.
Modrost lastne kreacije trenutka, je odpuščanje, ki vodi v poslušnost Duše in tako ustvari ta trenutek. Torej, ko sprejmemo to, da je nekdo odšel iz naše zgodbe, ne zaradi nas, marveč zaradi sebe, ko dojamemo, da je samo telo tisto, kar je zares odšlo in da je nam ljuba oseba še vedno z nami, doživimo osebni preboj, spoznanje in vstajenje. Takrat doživimo spokoj, mir in občutimo ta zelo željen dih, po katerem hrepenimo vse življenje. Dih večne višje ljubezni.
Vsak trenutek znova, imamo tako možnost, odločiti se za nam najlažjo pot, na kateri bomo uresničili sebe in zasijali. Nobena pot tako ni napačna. Čeprav poznamo pot svetlobe, kjer si obdan z večno ljubeznijo Najvišjega in pot Ega, kjer mora biti vse takoj tukaj in zdaj. So določeni trenutki, ko se vsakdo od nas znajde na tej poti Ega, kjer vsem nam godi občinstvo, vsem nam godi nekdo, zaradi kogar se počutimo vrednejši, ljubljeni in sprejeti.
Vsem nam godijo slavospevi. A kaj, ko je vse to le ovinek kot oddih na poti svetlobe, ko nas preizkuša tema in nas Ego z največjim veseljem, za trenutek, dva ali tri, zvleče iz poti svetlobe, oziroma poti dela na sebi. Preizkušnje nam Vodniki polagajo v naša življenja zato, da skozi njih rastemo, ne pa da bi jih vzeli za svojo resnico, kot to naredijo nekateri.
Pot prave svetlobe ne bo nikoli obdana z vzklikajočimi množicami, ki hrepenijo po tvoji bližini, po tvoji preudarnosti. Vendar bo posuta z redkimi posamezniki, ki so tukaj, bodisi za preizkušnjo, bodisi za objem, bodisi zato, da ti pokažejo, da si zares pomemben njim in sebi. To je obdobje, kateremu bomo priča vse do druge spomladanske polne Lune, vse do konca maja 2021.
Vaše vodilo naj ne bodo misli, ampak neverjetna čutenja, ki te vedno pripeljejo na cilj.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču