V zadnjem obdobju opazujem posameznike okoli sebe. Vsi se o nečem pogovarjajo, vsi nekaj pričakujejo in samo še čakajo. Čakajo na tisto jutro, da bi se znova prebudili v normalni Svet. Četudi ni videti tako, trenutno živimo v običajno normalnem Svetu, vse kar pa se okoli nas dogaja, je karmična posledica vseh preteklih obdobij.
Ampak, tokrat ne bova govorila o obdobju. Tokrat bova govorila o tem, da obdobje sočustvuje na popolnoma enak princip kot človek. V vsakem obdobju se tako nahajajo določeni trenutki kot tudi izzivi dogajanja. Vse to skupaj, pa pripelje do točke, tik pred zoro, ki je najbolj nedorečena. Lahko se nam tudi dozdeva, da prav ta točka traja, traja in traja. Ni ji videti konca.
Prav zaradi tega, ker tej točki ni videti konca, je naš odziv, našega tako čustvenega kot duhovnega telesa, še toliko pomembnejši. Preprosto, spomniva se začetkov. Svet in z njim tudi mi, smo kar naenkrat padli v nova pravila. To so pravila, ki bi naj sprva trajala le kratek čas, vendar niso. Tem pravilom so sledila naslednja, in naslednja, in spet naslednja. Vse do te točke, na kateri se nahajava danes.
Vendar, kot je rojstvo Svete Jeremije, postavljeno v točno določen cikel in se le-ta iz leta v leto ponavlja, ima tudi to obdobje svoj cikel. Samo sebi, svoji strpnosti in ne nazadnje višjim silam, smo lahko hvaležni, da sva tako jaz kot ti in celotno ljudstvo na Svetu, trenutno postavljena na križišče lastnega izhodišča.
Zakaj govorim o lastnem izhodišču?
Ker ima vsak človek postavljen svoj dušni zapis in prav tako tudi svobodno voljo, s katero se lahko odloči, ali se bo predal malodušju celotnega Sveta, ali bo verjel v sonce, ki prav zdaj že z največjo predanostjo 'očiščenem' Svetu, pripravlja neverjetno dobrodošlico sočutja in svetlobe.
Ja, vse v naravi, ima svoj pomen, svoje obdobje, ter svoj cikel dogajanja. Vse je popolnoma preprosto in postavljeno na točno tiste točke, iz katerih lahko vsak od nas, neglede na svoj dušni zapis, prepričanje ali verovanje, srka radost življenja z veliko žlico. Toliko v razumevanje trenutne situacije.
Vrniva se torej na začetek, ko sem ti pripovedoval o tem, da ima vsako obdobje, čustvovanje. Prav tako kot človek. Mi smo skupaj, z občestvom celotnega Sveta, postavljeni v obdobje žalovanja. To obdobje je, že samo po sebi, precej specifično. Namreč, tako kot človek dojema dano situacijo, tako tudi čustvuje in nenazadnje tudi žaluje. Žalovanje pa je izraznost Duše v obdobju velikega slovesa od nečesa, kar je bilo mesece zapovedano kot realnost.
Ker so se ta pravila, v naš tok življenja, usidrala kot nek strah pred negotovostjo, se je Duša vsakega posameznika, v kolikor želi preživeti in delovati po tej čustveno nevihtni ujmi, primorana izjokati, oziroma izluščiti vse tisto, kar je bilo kot tujek, usidrano v njen obstoj. Zaradi slednjega, se v Svetu trenutno nahajamo v ponovnem ustrahovanju in v ponovni negotovosti, glede jutri. Vendarle je to še tisti zadnji krik teme pred zoro.
Čustvena ujma je namreč nastala zato, da se zaščiti nas kot Duše in da v njej sočustvujemo in izčistimo vso to navlako, ki jo ne potrebujemo za nadaljevanje poti prosti vzhajajočemu soncu.
Tudi to, da se prav v tem pomembnem, ne nazadnje tudi odločilnem, obdobju nahajamo pred pomladnim solsticijem, ima svoj pomen. Kajti, le na pomladni solsticij, tako kot tudi na zimski, je noč enaka dnevu. In čeprav je v preteklem letu, zaradi prepleta in zapisa vseh energij kot tudi iz vidika uravnovešene karme, v trenutku zimskega solsticija, bil dan primoran priznati premoč noči, se z letošnjim pomladnim solsticijem, nočna mora vseh strahov, vseh sozvočij, soočenj sam s sabo, počasi odmika in pušča prostor harmoniji, ravnovesju ter uresničenju.
Naj ne pozabim, da se kmalu po prvi spomladanski polni Luni, znova srečamo in objamemo.
Vse do takrat pa naj bo tvoje vodilo to, da je le srčno dejanje tvoja osebnostna pot svetlobe.
