Zanimivo je vprašanje, ki si ga človek postavlja skorajda vsakodnevno. Preprosto bi lahko rekel, da odgovor na to vprašanje, doživljamo vsak trenutek znova in nova.
Kje je začetek in kje je konec? Je konec res tam, kjer se vse konča, ali je konec le začetek nečesa novega?
Na to polemiko naletimo, skozi to zadnje obdobje zaključevanja velike ere nadvlade, skorajda na vsakem koraku. Prav to razmišljanje, o obstoju namreč, lahko človeka kot čuteče bitje, v obdobju neznosne naslade in potuhnjene nadvlade, pripelje na rob tistega, kar v resnici je.
Prav to pripelje do tega, da se človek spremeni in podvrže eni ali drugi strani. Vendar, vredno se je zavedati, da je iz tega položaja, v katerem smo se kot obča zavest znašli, ni poti nazaj. Kdor zaupa v to, da bo poskrbljeno za vse in da je za vse prav, je že v teh trenutkih naslade, na pravi poti do velikega spoznanja.
Namreč, potrebna je samo odločitev, kako bomo sprejemali okolico. Ali jo bomo sprejemali iz sebe, ali pa zaradi sebe. Prav slednji, v obdobju velikega zaključevanja, v tem pogledu zelo trpijo. Tisti, kateri pa že v teh trenutkih, tik pred zoro, delujemo iz sebe in v vsaki dobri situaciji vidimo majhen korak napredka, smo že sestopili iz drvečega vlaka zamegljene obče zavesti ter si že utiramo pot do razsvetljenja.
Jutranja zarja namreč, bo v začetku enajstega kolovrata (meseca) resnično prinesla razodetje. Bo pa to razodetje, po eni strani precej osvobodilno, morda tudi tako zelo, da bo po ulicah slišati veselo petje in vzklike zmagoslavja. Toda, ne smemo zanemariti tega, da se trenutno nahajava v najgloblji temi teme in da se lahko dogaja, da imamo občutek kot da se ponavlja preteklost.
Tukaj lahko samo potrdim, da se v letošnji jeseni, se vse od šestega kolovrata do konca enajstega kolovrata, ponavlja leto 2020. Vendar, ta repriza s seboj prinaša najglobljo lekcijo za človeštvo s strani Najvišjega. To lekcijo bi najlažje poimenoval in poosebil kot preprosto 'biti zaupanje'.
Kar pa pomeni, da je neglede na vso naslado, pomemben tvoj notranji mir in seveda tisto, kar lahko ti s tem, ko v sebi neguješ svoj notranji mir, Svetu ter obči zavesti le-tega, doprineseš. Zagotovo ne doprinašaš vojn, ampak postajaš opomnik, če ne celo spomenik, za tiste željne nadvlade, da se lahko in zagotovo se v življenju nas, spremeni vse ali vsaj začne spreminjati v trenutku, ko ti pričneš brezpogojno zaupati vase.
Tukaj, tik pred velikim razodetjem, si ti najpomembnejši člen tega, kamor se bo prevesila tehtnica. Žal izbiraš med zlim in dobrim. Prepričan pa sem, da sam v sebi, v sozvočju za lastno Dušo, najbolje veš, kaj je glede na to, kako deluješ in sočustvuješ sam s sabo, vredno sprejeti. Šele, ko boš sprejel eno ali drugo, se ti bo Svet, tvoj Svet, lahko popolnoma sestavil, ali preprosto zrušil. Tukaj, v tej skrivnosti rojstva in vnovične utelesitve v tempelj, v katerem domuješ, tiči skrivnost tebi lastne blaginje najvišje ljubezni.
Sam se rodiš. Samo ti sam lahko narekuješ tempo lastnega dogajanja in samo ti lahko s svojo odločitvijo iz sebe, prejmeš modrost večne izbire med dobrim ali zlim. Izbira, je v tem obdobju namreč tista, ki te lahko povsem spontano, s tvojo odločitvijo, popeljala naprej, ali pa te bo za vselej ustavila.
Kje je torej začetek in kje je konec?
Tvoj pravi začetek je, ko sprejmeš odločitev za izbiro. In tvoj pravi konec je takrat, ko si dovoliš izbira tudi postati. Torej, ti si konec in prav ti nov začetek. Ti si lahko privihan kotiček nasmejanih ustnic, ti si lahko lesk v očeh, ti si lahko žalost in ti si lahko poguba.
Torej ti, ustoličen v svojem templju, si lahko svoj nov začetek, ko sprejmeš odločitev o izbiri, vsak dan znova in znova.
