V modrosti starodavnih zapisov verujejo, da je ljubezen simfonija Duše. Ter, da je Duša usidrana prav na tistem predelu, kjer človek nosi svoje srce. Vendar, ko pomislimo o ljubezni na tak način, govorimo predvsem o fizičnem dojemanju vidika ljubezni.
Ko pa se vidika ljubezni dotaknemo iz čustvenega vidika, pa dokaj hitro zaznamo, da se starši skupaj z okolico nenehno trudijo, da nam usidrajo vzorčenje svojih navad, svojega razmišljanja in svojih potencialov. Pravzaprav nas oblikujejo po svojih pravilih, po svojih načelih, po svojih prepričanjih in pričakovanjih. Poklonijo nam navodila, kako naj ravnamo sami s sabo, da nas bo okolica razumela. Poklonijo nam svoje fizično zavedanje ljubezni.
Ampak ljubezen, o kateri želim tokrat spregovoriti, je več kot to. Nekaterim se bo zdelo, da pretiravam. Spet drugim, da je vse skupaj privlečeno za lase. Vendar ves ta gnev, ki smo ga doživeli v preteklih mesecih, je načel osrčje človeškega zavedanja. Načel je vrednote, ki nam dajejo nam lastne vrednosti. Načel je vrednote, ki nas poosebljajo. Načel je vrednote, s katerimi si dovoljujemo biti in usmerja vrednote, s katerimi ustvarjamo sebi lastne kreacije.
Ker smo ljudje čustvena bitja, največkrat v sebi iščemo občutke krivde in razloge, čemu je stanje v okolici takšno kot ga vidimo. Vendar tokrat ni vprašanje niti v dojemanju lastne okolice, niti v lastni krivdi. Marveč je vprašanje o tem, kako znova, v vsem tem navalu zlaganih čustev, poiskati stik s sabo.
Novodobni duhovni guruji imajo tisoč in eno razlago, kako se spopasti z dano situacijo. Vendar vse njihove namere, napotki ter naučena predvidevanja, kako naj bi človek kot živo bitje odreagiral na določeno situacijo, nimajo prav nobene povezave s situacijo, v kateri smo se znašli. Robotizirajo nas. Midva pa govoriva o odnosu do sebe, o lastni vrednosti in lastnih vrednotah, ki so v zadnjem obdobju zasenčene z idealom popolnega človeštva.
Ta ideal se tako rekoč vleče že nekaj stoletij, vse od Sončnega kralja naprej. Takrat so namreč zelo veliko dali na popolni zunanji videz, za svojo notranjo bit pa niso kaj dosti poskrbeli. Sledil je razvrat osebnostnih potencialov, saj so hlastali po pristni ljubezni kot za zrakom. Želeli so jo občutiti, vendar so jo razumeli zgolj in samo fizično.
Svet, h kateremu se v višji zahvalnosti vračamo, pa govori in kaže ljubezen v svojem ponotranjenjem bitju. Ljubezen je tako rekoč, vse kar imamo. Ljubezen je vse, kar nas obdaja, v trenutku, ko si tudi sami dovolimo biti ljubezen. Na zunaj, kar pomeni fizično, se ta stavek razume precej logičen. A, ko ga želiš doživeti, spoznaš, da se vse ustavi že na prvem koraku. Pri tebi. Za energije je namreč značilno, da to kar daješ, to ti energija tudi vrača.
Edino na tak način obstaja verjetnost, da se bo Svet zacelil. Vse dokler bomo na ljubezen gledali kot na fizično idealno podobo, ne bo konca moralne vojne. Namreč dogajanje, kateremu smo priča, leto in sedem mesecev, je samo vrh izbruha preteklih nesoglasij, preteklega odnosa do sebe.
Že v enem preteklih zapisov sem dejal, da ne bodo zmagovale množice, vendar bo vzgled posameznik, ki bo k sebi priklical drugega, ta s svojo pristnostjo spet naslednjega in tako vse do množice. Vendar, v tej množici boš ti še vedno tisti, ki je sam in edinstven.
Tudi v ljubezni, o kateri govoriva tokrat in je luč Sveta, si ti tisti, ki sprejema ter posledično tudi daje tisto, v kar je prepričan. V kolikor je tvoja samopodoba, torej dobra, širiš brezpogojno zaupanje in dobro tudi naprej. V kolikor je vse prej našteto zasenčeno, zaradi prepričanja drugih, ti zaupanje v dobro vseeno pomaga biti luč. Sicer nekoliko šibkejša, pa vendar si luč, ker zaupaš in verjameš. S tem prvenstveno pomagaš sebi predelovati usidrane vzorce, prepričanja, mnenja in razmišljanja.
Trenutno sva namreč postavljena na vrh vsega dogajanja, ki počasi, a zagotovo izgublja na moči. Tvoja prizadevanja za čiščenje vzorcev ter delo na sebi, pa pri vsem tem samo še pomagajo, da bomo nekoč, kot obče človeštvo, resnično lahko ponovno zadihali svobodno.
Za konec naj ti namignem le še, če boš hranil strahove, boš sejal zamere, če boš žel zamere, boš ustvaril vihar. Ko pa boš spustil preteklost, vso navlako, boš brezpogojno zasijal in si dovolil ostati ljubezen.
Skrivnost miru je v odpuščanju. Odpuščanje pa je najglasnejša nota v simfoniji ljubezni.
Uroš Adrian. Več pa tukaj.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
