Erika Kralj: "Iščimo iskro življenja v sebi in drug v drugem!"

Erika pravi, da lahko izkušnje, tudi slabe, iz ljudi iztisnejo najboljše, če le zmorejo prisluhniti svojim občutkom, jih ozavestiti in pogumno stopati po poti svojega poslanstva.

Prikupna, inteligentna in zgledna učenka, pozneje dijakinja je imela od nekdaj najraje oder in mikrofon, predvsem pa glasbo. Ker ji je bilo javno nastopanje položeno v zibelko, je suvereno povezovala prireditve že v osnovni šoli. Bila je dekle, ki je v svojem okolju zmeraj želo pozornost in naklonjenost. To je bila Erika navzven. Navznoter pa je tlelo. V njej so se kopičili občutki jeze, žalosti, nevrednosti, ki so bili posledica izkušnje zlorabe. Te občutke je tako močno potlačila, da dolga leta ni vedela, da jo podzavestno vodijo tudi v vseh drugih odnosih, kjer je vedno znova podoživljala izvorno spolno zlorabo. »To je izkušnja, ki te zaznamuje. Še posebej če se dogaja v zgodnjem otroštvu, ko ne veš, kaj pomeni spolnost, kaj pomeni partnerski odnos. To je bila travma, ki sem jo globoko in za dolgo potlačila. Šele v zadnjih letih sem ta dogodek toliko ozavestila, da lahko o njem govorim. Prej o njej nihče ni ničesar vedel, niti starši. Ostala je skrivnostno zakopana v meni in me žrla od znotraj,« razloži Erika.

Radijsko zatočišče

Radijski program je začela povezovati že v gimnazijskih letih, takrat na lokalnem radiu. In radiu je ostala zvesta vse do današnjih dni, ko lahko Eriki Kralj prisluhnete na Radiu Aktual. »Po spolni zlorabi sta ostali globoka bolečina in huda jeza. Ko nekdo tako grobo vdre v tvojo intimo, ostaneš brez dostojanstva. Svojega telesa nisem več spoštovala, nisem poznala meje in padala sem v odnose, ki so bili večinoma nespoštljivi. Vse to je bilo zame normalno, saj drugega nisem poznala,« se spominja Erika, ki se ji je zdelo, da je v teh odnosih doživljala deja vu, zdelo se ji je, da se en dogodek ponavlja znova in znova. »Na radiu, pred mikrofonom v studiu, pa sem se vedno počutila varno. Prek radia sem se lahko izražala in tam se mi ni moglo zgoditi nič slabega. Imela sem prostor za lastno ustvarjalnost. Zato me je radio povlekel vase in k njemu se vseskozi vračam,« še pojasni.

Brezno

Po končani gimnaziji se je vpisala na psihologijo na Filozofski fakulteti in se preselila v Ljubljano. Čutila je, da mora v sebi marsikaj raziskati in želela si je pomagati ljudem. »Iz Bele krajine sem prišla v Ljubljano, kjer sem začutila več svobode, ker sem se lahko umaknila iz poznanega okolja. Moji umski konstrukti, s katerimi sem kompenzirala bolečino, so se v nekem trenutku sesuli in vse je prišlo na površje. Očitno je prišel čas za razrešitev. Lotila se me je globoka depresija, ki me je povsem ohromila,« se spominja. Domači so jo kmalu odpeljali k osebni zdravnici, ki jo je napotila na psihiatrično zdravljenje. »Na psihiatriji so me zdravili s tabletami, ki pa so se mi upirale od samega začetka, saj sem čutila, da mi ne denejo dobro, da zastrupljajo moje telo in dušo. Hotela sem čutiti, četudi bolečino, saj je bila takrat bolečina manj boleča kot popolna otopelost. Odločitev, da neham jemati tablete, se je pozneje izkazala za pravilno, saj sem končno lahko začela prihajati do sebe in svojih občutkov.«

Žarki sonca

»Psihiatrija in njihov način 'zdravljenja' je bil zame dodatni travmatičen dogodek, ki je izvorno izkušnjo še poglobil, rešitve pa ni bilo od nikoder. Globoko v sebi sem vedela, da obstaja pot, ampak da jo bom morala poiskati nekje drugje, zunaj institucije, saj sem naravno vedela, da je za ozdravitev potrebna ugotovitev vzroka za stanje, v kakršnem sem bila,« pove Erika. Skupaj z mamo sta iskali različne – predvsem alternativne rešitve. Tako sta nekaj let po tem v domačem kraju obiskali delavnico Magičnost gibanja. »Ko sva se srečali s članico skupine, Julijano Rakar, mi je bila takoj pripravljena pomagati. Takrat še nisem vedela kako, a prepričana sem bila, da se bom spet postavila na svoje noge.

V nadaljevanju sem dve leti vsak teden obiskovala njene delavnice, kjer sem se s pomočjo različnih tehnik soočala sama s seboj in svojo preteklostjo. Pozneje sem se začela udeleževati tudi skupinskih delavnic, ki jih vodita ustanovitelja skupine Magičnost gibanja, Bono in Rina Baršek. Tu sem dobila še dodaten zagon, da pridem resnici do dna in začnem iskati prave rešitve za svoje življenje.« Eriki se je počasi vračala volja do življenja, začela je spet ustvarjati. Med drugim je začela pisati poezijo in glasbo ter svoje avtorske skladbe preigravala na kitari. Kmalu jo je njena kolegica povabila na recitacijo svojih pesmi, kjer ji je Erika za presenečenje zapela eno od njenih pesmi, ki jo je uglasbila zanjo. Po tem nastopu so se začeli nizati različni drugi glasbeni nastopi. V Beli krajini je postala uveljavljena kantavtorica, izdala je tudi svojo zgoščenko z naslovom Poleti kot ptica v nebo, še vedno pa vodi tudi različne kulturne in druge prireditve. Tudi prek glasbe širi svoja sporočila in spoznanja, ki jih je usvojila skozi svoje preizkušnje.

Novemu partnerstvu naproti

Erika se je sočasno vse bolj angažirala v skupini Magičnost gibanja. Gre za skupino posameznikov, v kateri si člani z ozaveščanjem občutkov in gibalno-dihalnimi ter meditacijskimi tehnikami prizadevajo izboljšati kakovost svojih življenj na vseh področjih. Erika je soavtorica njihove knjige z naslovom Z namero do zavesti, srčnosti in svobode, ki jo predstavljajo po Sloveniji. V skupini je spoznala tudi svojega partnerja. »Po vseh hudih preizkušnjah sem najprej iz upora sklenila, da v svojem življenju ne želim več moškega, potem pa kmalu ugotovila, da nobena skrajnost ni dobra in da kakršnokoli zanikanje ne pripelje nikamor. V našem društvu sem tako spoznala krasnega moškega, Aleša, in začutila, da sem končno našla nekoga, s komer lahko rastem. Stremiva k zavestnemu odnosu, srčnosti in sprejemanju drug drugega. To je zame nova pot, nov začetek,« pove Erika.

S partnerjem nameravata izvajati delavnice za duhovno in osebno rast. Skupaj pa že ustvarjata na področju glasbe, Aleš jo podpira tudi s svojim znanjem o montaži, skupaj pojeta in snemata videospote. Erika je danes radijska voditeljica, piše pesmi in skladbe, nastopa na koncertih in vodi prireditve.

Zaupaj svojim občutkom in nikoli ne obupaj

Od bolečine, ki so jo povzročile njene preizkušnje v življenju, se počasi poslavlja. Spremljala jo je predolgo in ji povzročila veliko gorja. Prepričana pa je, da ni toliko pomembno, kaj se ti v življenju zgodi, ampak kaj s tem narediš. »Bodimo pozorni na svoje občutke in intuicijo, saj so ti vodilo k vsem odgovorom. Ti občutki, pa naj bodo še tako boleči, so obenem spodbudni, saj kažejo na to, da je treba nekaj razrešiti. So brca, da damo iz sebe več, kot se nam zdi, da zmoremo. In vedno imamo več potenciala, kot se ga zavedamo. Raziskujmo sebe, ne glede na to, na kako huda spoznanja naletimo, saj je to edini način, da gremo skozi njih. So orodja, ki nam lahko pomagajo, tudi ko se nam zdi, da se je ves svet zarotil proti nam. In iščimo iskro življenja v sebi in drug v drugem, saj nas ta vedno pripelje na pravo pot,« zaključi Erika.

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer
Fotografije: osebni arhiv

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del