Homeopatija: v homeopatskih zdravilih so le voda, alkohol in sladkor!

1. 12. 2016

Pojem homeopatija izvira iz grščine in dobesedno pomeni »podobno trpljenje«.

»Podobno naj se zdravi s podobnim,« je temelj homeopatije, ki jo je utemeljil zdravnik Samuel Hahnemann pred približno 200 leti. Zdravila takratnega časa (živo srebro, puščanje krvi ...) so imela hude stranske učinke. Ker Hahnemann ni bil zadovoljen z uspešnostjo medice, je začel iskati alternative.

Ob prevajanju knjige angleškega farmakologa Cullena je podvomil o njegovi trditvi, da kinin krepilno deluje na želodec (kinin so takrat uporabljali za zdravljenje malarije). Zato je zaužil nekaj lubja in opazil simptome, podobne malariji. Iz tega je sklepal, da vsa učinkovita zdravila ustvarjajo simptome pri zdravih ljudeh, podobne tistim ob bolezni. Hahnemann in njegovi učenci so na sebi opravili številne poskuse z rastlinskimi, živalskimi in mineralnimi snovmi. Vsako snov so jemali toliko časa, dokler ni prišlo do jasne reakcije, simptomov, te so potem natančno opazovali in popisali.

S primerjavo slik zdravil so Hahnemann in njegovi učenci lahko odkrili snov, katere simptomi so bili najbolj podobni bolnikovim težavam.

Potenciranje

Burni odzivi na strupene snovi so jasno pokazali, da bo treba zdravila razredčiti.

Še danes ni povsem jasno, kako se je Hahnemann domislil posebnega postopka razredčevanja, potenciranja. Redčenje substanc ob stresanju je v nasprotju s fizikalnim redčenjem.

Delovanje homeopatskega zdravila z naraščajočim potenciranjem postaja milejše, hitrejše, zanesljivejše, temeljitejše in trajnejše. Dejstvo, da učinkujejo celo potence, v katerih teoretično sploh ni več nobene molekule prvotne snovi, je tudi bistvo spora z uradno medicino, ki učinkovitost homeopatije zavrača (in ji pripisuje zgolj placebo učinke). A ker homeopatska zdravila vsebujejo le vodo, alkohol ali sladkor, veljajo za varna.