Jasnovidka Sara Memić: "Ljudje se bojijo resnice!"

Medtem ko mi je pripravljala domači sok in pito, ki je moja najljubša, mi je povedala, da se s politiko ne ukvarja, ker politika nima duše. Da spoštuje ljudi, ki se z njo ukvarjajo, in da ve in vidi marsikaj, vendar kjer ni duše, ni ljubezni in tak svet, se mi zdi, ni mesto, ki bi gospo Saro zanimalo.

Darilo jasnovidnosti

Sama nima otrok, vendar pravi, da do ljudi, ki vstopajo v njeno življenje, čuti, kot bi bili njeni otroci. In teh res ni malo. Ljudje vseh starosti in profilov že nekaj desetletij hodijo k njej in ona jim s svojim darom pomaga, kolikor lahko.

Jasnovidna je že od rojstva in njena družina nad njeno sposobnostjo ni bila navdušena, saj je preprosto niso razumeli. Nihče v njeni družini ni imel podobnih izkušenj, zato so ji svetovali, naj dar zadrži zase. A tega, na srečo, ni storila.

Spomni se, da je ob koncu otroštva v nekem obdobju veliko spala in nič jedla in od takrat se ji je sposobnost še okrepila. Danes ji leta izkušenj potrjujejo, da ima resnično redek dar, ki se ne moti, sprašuje pa se, kako še kar živimo v svetu, ki tega daru ne upa ali pa ne zna izkoristiti.

Napovedovanje prihodnosti ali jasnovidnost?

Priznam, da najprej nisem vedela, kaj točno misli, ko pravi, da ne napoveduje prihodnosti, ampak da je jasnovidna. Skozi druženje, ki je bil zares nenavaden preplet običajnih tem, ljudi, ki se prvič spoznajo, intervjuja in slik, ki jih Sara opisuje, riše, vse od zdravstvenih tegob pa do natančnih tlorisov hiš, se mi zdi, da počasi začenjam vsaj malo razumeti, kakšno je življenje skozi oči jasnovidke. Hkrati pa se mi razodevajo razsežnosti življenja nekoga, ki ob stiku s človekom ne izbira, ampak preprosto v toku vidi slike, ki niso vedno lepe, pa vendar marsikomu tudi rešijo življenje, če ga že ne izboljšajo. In jih tudi pove.

Se je tragični usodi mogoče izogniti?

Od človeka, ki že leta spremlja človeške usode, sem želela izvedeti, ali imamo možnosti, da se izognemo tragičnim dogodkom ali pa prestavimo lasten konec življenja.

Sara si vzame čas, potem prikima in pove, da ocenjuje, da si s tem, ko na primer predčasno izvemo neko informacijo o bolezni, nesreči, lahko v 80 odstotkih s previdnostjo in preventivo močno izboljšamo 'usodo'. Vedno pa kljub vsemu ne. Za trenutek obsediva v tišini, vidi se, da se Sare resnično dotaknejo številne človeške zgodbe. V tem mi pokima in pove, da večkrat vidi takšne dogodke kot pa kaj lepega in da ni vedno lahko.

»Življenje ni samo lepota. Življenje je prepleteno z različnimi izkušnjami,« reče otožno, hip za tem pa razneženo razlaga, da po drugi strani srečuje pare, ki že skoraj obupajo v želji po naraščaju in tako pridejo k njej. »Večkrat,« pravi Sara, »vidim, da bodo prav gotovo imeli otroka, čeprav še sami več ne verjamejo tega. Pa jih spodbudim in tisti, ki se odločijo za to, jih tudi dobijo,« pove s toplim nasmehom.

Ljudje se bojijo resnice

Najbolj jo prizadene, ko vidi stvari, pa ji ljudje ne verjamejo, nato pa se čez čas pokaže, da je imela na žalost prav.

»Ko bi vsaj odšli k zdravniku in preverili, kar sem ji rekla, ali pa bili bolj previdni na cesti ...« zmiguje z glavo v nejeveri. Pove, da je tako izgubila tudi moža, ki se je kljub opozorilom odpravil na pot, za katero se je izkazalo, da je bila zadnja, kot mu je povedala že prej. »Ko sva se zadnjič poljubila, se mi je zdelo, da objemam mrliča,« pove s solzami v očeh.

Sara zelo malo pove o trpkih plateh svoje izkušnje, ki jih je na račun jasnovidnosti nedvomno doživela. Je močna, inteligentna in srčna ženska, ki je tudi zaradi jasnovidnosti krepko ukoreninjena v bistvo človeškega življenja.

»Ljudje mi pravijo včasih, da se me bojijo, ampak v resnici se bojijo resnice,« sklene.

S tem se ne morem bolj strinjati. Nehote me že ves čas srečanja sem in tja prešine misel, kaj neki bi lahko povedala meni. Sara pa mi prinese še drug kos pite in vpraša, ali bomo v družini zidali hišo.

Hiša, ki je še ni

Še preden mi uspe prikimati, že opisuje kraj s podrobnostmi o vodi, gozdu in travnikih, pa nagibu terena in obrtnimi dejavnostmi okoliških ljudi skozi čas. Lahko ji samo prikimavam, in ko ji končno pokažem še sliko terena, se veselo smeji in kaže, kaj je videla. Nato izriše tloris bodoče hiše, opisuje, iz česa je zgrajena, in mi že kaže z roko, da ne bo šlo, ko ji poskušam pojasniti, da smo izbrali neko drugo možnost in izvajalca.

»Ne, ne, hiša bo točno takšna, kot sem rekla, boš videla, da bo tako.« Tloris in opis se natanko ujemata s prvotnim načrtom, ki smo ga morali pozneje spremeniti, in v času najinega srečanja ni kazalo, da bo kaj drugače. A dober mesec pozneje se je po čistem naključju zgodilo, da sem na cesti sredi ničesar spoznala ljudi z gradbenim podjetjem, s katerimi smo našli skupen jezik. Imeli so zamisli, o katerih do takrat nisem več razmišljala, čeprav jih je Sara opisala. Ne ker ji ne bi verjela, ampak ker v množici ponudnikov nismo našli nikogar, ki bi gradil hiše na tak način. Kot se je izkazalo, nad prihodnostjo ni kar tako za obupati.

Diagnostika

Sara pove, da je uspešno sodelovala z zdravniki in strokovnjaki z različnih področij, tudi s policijo. Navkljub uspehom pa še ni srečala nikogar, ki bi se bil spoštljivo pripravljen lotiti raziskovanja njenega daru. RTV Slovenija je o njej pred kratkim posnel dokumentarec Pogled v prihodnost, a Sara pravi, da čuti, da bi lahko še veliko prispevala, vendar institucije še niso izrazile pravega zanimanja. Lahko bi šla v tujino, a je ta ne mika. Pravi, da ji je v Sloveniji zelo lepo. Želja pa še vedno ostaja. Najraje diagnosticira vzroke za zdravstvene težave. Riše dele telesa in težave, kakor jih vidi, in bi z veseljem sodelovala z zdravnikom, ki bi s svojimi metodami počel enako, a tudi v medicini, kot kaže, za to še ni prostora. Med ljudmi pa jih ni malo, ki so si na podlagi njenih slik in s pravočasnim obiskom zdravnika močno olajšali življenje.

Več ljubezni in topline

Sara živi v lepem in toplem domu. Mene je resnično sprejela z odprtimi rokami, kot da bi bila del njene družine. Zanimalo me je, ali je vendar ni nikoli zamikalo, da bi si s svojo sposobnostjo ustvarila veliko materialno obilje, ki bi si ga brez dvoma lahko. Pa se le nasmehne in zmaje z glavo. Pove, da ima dar za to, da z njim pomaga drugim. Da se čudi, s čim vse se ljudje ukvarjajo, ko pa je ljubezen bistvo življenja. Pravi: »Ljubezen ti da krila. Kaj ti bo življenje, denar, če nimaš nikogar, s komer bi ga delil?« se udari sredi čela. In nadaljuje, da smo tako zaslepljeni s pehanjem za materialnimi dobrinami, da nismo opazili, da se odtujujemo in izgubljamo dušo. Da upa, da bomo to ugotovili, preden bo prepozno.

Napoved, ki je modrost

Začutim trenutek in vseeno še enkrat vprašam, kaj nas čaka v prihodnosti. Sara pove, da dolgoročno vidi marsikaj. Da je iskreno vesela, da jo ob določenih dogodkih ne bo več na tem svetu. A da je zdaj čas, ko bi morali resnično razumeti, da smo že zelo daleč od svojega bistva in bistva življenja. Da je bistvo, da smo ljubeznivi drug do drugega, da se imamo radi in da si pomagamo. »Moramo biti dobri, moramo si pomagati,« sklene. Potem bo bolje.

Sicer nisem jasnovidna, a tako se zdi tudi meni. Kadar si ljudje podamo roke, jih ne moremo stiskati v pesti ali grabiti imetja k sebi. S Saro se objameva in na poti domov razmišljam, da sem srečala resnično izjemno osebo. Tudi brez jasnovidnosti je velik dar in redkost v današnjem življenju. Morda je ravno zaradi tega tako, da si drugi ne znamo več dobro predstavljati, kaj nam v resnici ponuja.

Maja Grilc

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec