Jorge Bucay: Srečanje je odkritje, je graditev in je vedno znova razodetje!

Jorge Bucay se v knjigi Pot srečanja posveti vprašanjem ljubezni in čustev, kar se zdi v družbi, v kateri so posamezniki vse bolj odtujeni drug od drugega in odrezani od lastnega čustvovanja, skorajda revolucionarno. Pa vendar mu statistike o individualni patologiji v družbi pritrjujejo. Depresija pri mladini in starejših še nikoli ni bila tako zelo razširjena, vse manj je družbenih programov, ki bi ponujali aktivnosti za osamljene, partnerski odnosi so vse bolj konfliktni, odnosi med starši in otroki vse bolj bojeviti, odnosi med sorojenci, kolegi in sodelavci pa vse bolj tekmovalni.

• »Naša mesta s svojimi visokimi stavbami in velikansko prenaseljenostjo so največja gojišča osamljenosti. Ni bolj samotnega kraja, kot je New York ob prometni konici na delavnik, ko si obdan z dvajsetimi milijoni bitij, tako samih kot ti.« - Allan Fromme

Vsled vsega tega pa je Jorge Bucay, ki nas želi ponovno opogumiti, da se podamo na pot srečanja in tvegamo znova premisliti 'zapletenost odnosa med dvema ali več edinstvenimi posamezniki, različnimi in samoodvisnimi, ki se odločijo ustvariti daljnosežno vez'.

Jorge Bucay - za dovolj pogumne!

Tisti, ki bodo dovolj pogumni, da se bodo na to pot podali navkljub morebitnim obtožbam, da so zgolj sanjači in sentimentalneži, se bodo morda naučili živeti v odnosu z drugimi. Bucay je namreč prepričan, da se je tega treba naučiti. Tako kot obrti. Še več. Bucay meni, da je srečati se z drugim tako, kot bi brali knjigo.

»Naj bo dobro, običajno, slabo; vsako srečanje z drugim me nahrani, mi pomaga, me česa nauči. Zloba,neprimernost ali nesposobnost drugega niso tisto, zaradi česar neka zveza razpade. Razpad, če mu že hočemo reči tako, je izraz, ki ga uporabljamo, ko hočemo povedati, da je zveza za nekoga v paru prenehala biti 'hranljiva'. (Nismo vseskozi primerni za vse, pa tudi drugi niso vseskozi primerni za nas.)«

Za Jorgeja Bucaya je bilo vsako srečanje kot knjiga, ki jih je v svojem življenju veliko prebral. Srečanje vidi kot življenjsko izkušnjo, prav zaradi življenjskih izkušenj pa je danes takšen, kot je.

• »Divjak živi v sebi samem in misli, da ne potrebuje nikogar; družbeni človek živi v čredi in od drugih dobi zaščito, potrditev svojega bitja, aplavz in hvalo. Pravi človek pa se povezuje zato, ker njegovo življenje le tako dobi pomen.« - Jean-Jacques Rousseau

Da pa bi se lahko zares in globoko pristno povezali z drugimi, moramo najprej prepotovati pot samoodvisnosti in slednjo je Jorge Bucay tako v življenju kot nato s svojo prvo knjigo iz serije še skupaj s svojimi bralci.

Pomembno mi je, da se imaš dobro!

Da bi bili pripravljeni na srečanje, o katerem pronicljivo piše Jorge Bucay, si boste morali priti najprej na jasno, kakšno srečanje ima Bucay v mislih.

Ko Bucay govori o ljubezni, s tem namreč ne misli zaljubljenosti, spolnosti, strasti in romantike iz osladnih knjig. Ko Bucay govori o ljubezni, govori o čustu, ki ga lahko občuti vsak, in govori o preprostih občutjih, ki so dosegljive sleherniku. Za Bucaya je ljubezen, ko imamo nekoga radi, a se ga pri tem nikakor ne polaščamo.

Ko Argentinci nekomu rečejo: 'Imam te rad!', s tem namreč mislijo: 'Pomembno mi je, da se imaš dobro.' Zgolj to. In v resnici to sploh ni tako majhna stvar.

»Če na primer rečem, da imam rad svojega psa (kar je zelo res), to morda ni kakšna globoka izvaja, vendar tudi ni kar tako. Moj pes ni kar neki pes, zame je zelo pomembno, kaj se z njim dogaja. In rečem, da imam rad svojega neposrednega soseda, in tistega nasproti, imam rad točno ta dva soseda, ne pa tistega za vogalom, tistega nimam rad. S tem povem, da mi je precej vseeno zanj, čeprav živi enako daleč kot tista dva, ki ju imam rad; vendar imam z njima nekaj skupnega, z onim pa nič.«

Bucay ne trdi, da je povsem ravnodušen glede tega, kako se ima tisti sosed za vogalom, pa otrok s Kosova ali brezdomec v Dallasu. Vendar pa mu je v primeru slednjih to pomembno zgolj zato, ker so človeška bitja. Njihovo blagostanje mu je pomembno na načelni, humanitarni ravni. Po drugi strani pa je v primeru ljube dvojice mu sosedov drugače. Tu govori o vsakdanjih čustvih onkraj karitativnosti, onkraj dobrohotnosti, onkraj zavesti, da smo vsi eno, in tega, da se v drugem naučimo ljubiti sebe.

»Ko se brez slabe vesti zavem, da imam nekatere raje kot druge, začnem več pozornosti posvečati stvarem in ljudem, ki mi največ pomenijo, da bi lahko zanje še bolje poskrbel.«

Bucayu se tako ne more zgoditi, da bi v vsakdanjem življenju več časa namenil skrbi za tiste, ki mu nič ne pomenijo, kot za tiste, ki jih ima iz vsega srca rad. Njegova želja, da si želi služiti predvsem vezem, ki so vzpostavljene z ljudmi, ki jih ima najraje, se zdi v tej luči več kot razumljiva.

Vsak ima rad na svoj način!

Pa vendar nismo vsi isti. Nismo vsi kot Bucay in Bucay tega od nas niti ne zahteva.

»Svet je sestavljen iz posameznikov, značaj, ki so edinstveni in popolnoma neponovljivi. In kot smo že rekli, način drugega ni nujno tak kot moj; njegov je, kajti on je ena oseba, jaz pa druga. Poleg tega pa: če bi me imel rad na moj način, ne bi bil več on, bil bi podaljšek mene.«

Prav zato je srečanje in spletanje med dvema vedno znova skrivnost in velika uganka. Če ona ljubi tako in on drugače, lahko pride do nesporazuma (ker se morda kateri od njiju slepi, da je edini pravi način ljubezni njegov). Pa vendar je po drugi strani prav ta drugačnost našega izraza tista, ki nas bogati, vznemirja in osrečuje.

»Ljubezen je radost že zgolj zaradi tega, ker drugi obstaja.«

Kaj pa, če eden od obeh nima enako močno rad?

»Ko hodim po poti srečanja, se hkrati učim tudi sprejemati, da me mogoče nimaš rad. In to sprejemam tako v smislu, da si ob tem dovolim bolečino, kot v smislu ponižnosti. O ponižnosti pa govorim, ker je to še en razlog, da ne uvidimo: 'Pa kako me ne boš imel rad, mene, ki sem tako čudovit, sijajen, izjemen! Kje boš našel drugega, drugo, kot sem jaz, ki te bo imel rad kot jaz, ki ti bo stregel kot jaz in ki ti bo posvetil najboljša leta svojega življenja. Kako me ne boš imel rad ...' Ne imeti rad mene je enako lahko kot ne imeti rad kogarkoli drugega.«

In če je bilo slednjo misel težko prežvečiti, bo za marsikatero bralko enako težko prežvečiti Bucayevo razmišljanje o tako opevanem mitu o večni ljubezni. Zanj Bucay meni, da je najverjetneje naš najbolj škodljiv in razširjen mit o ljubezni. Ljudem se navkljub iskrenim nameram včasih zgodi tudi to, da nehajo imeti radi, pa tega niso načrtovali niti niso mogli preprečiti.

»Misliti, da je ljubezen večna, pomeni živeti oklepajoč se otročje zaslepljenosti, da lahko v vsakdanjiku ponovimo vez, ki je nekoč obstajala zares ali v domišljiji: ljubezen moje matere – neskončno, brezpogojno in večno ljubezen.«

Si morda nezavedno prizadevamo z drugimi ustvariti prav takšno zvezo? Pa je ta z nekom drugim sploh mogoča? Bi lahko druge pripravili do tega, da nas še naprej ljubijo, ali pa bi se sami pripravili do tega, da bi spet imeli radi?

»Žal vse čakajo iste slabe novice; ne le, da ne moremo narediti nič, da bi nas ljubili, tudi pri tem, da bi nehali ljubiti, ne moremo nič.«

Priporočamo v branje!

Pot srečanja – Jorge Bucay

Pot srečanja - nova knjiga priljubljenega terapevta in pripovedovalca zdravilnih zgodb.

V drugi knjigi od štirih v zbirki Kažipoti avtor bralca popelje k odkrivanju drugega, ljubezni in spolnosti. Sobivanje, privlačnost, spolnost, zaupanje, stik so mejniki na poti, na kateri avtor demistificira nekatera najbolj trdovratna prepričanja o ljubezni in seksu v naši kulturi. S pomočjo teorije in navdihujočih zgodb spregovori o družinskih odnosih in se še zlasti posveti partnerskemu življenju, ljubezni in zakonu. Na stežaj nam odpre vrata v univerzum svojih zamisli in nas ob tem nevsiljivo pripravi do tega, da temeljito pretresemo svoje. Ko premagamo to novo etapo poti, je za nami zagotovo vsaj eno srečanje: srečanje z lastno sposobnostjo ljubiti drugega.

• »Moja vizija srečanja je: dva človeka, osrediščena v sebi, ki gresta isto pot, ne da bi se odrekla svojemu središču. Če nista osrediščena v sebi, je, kot da me ne bi bilo. In kako naj te na poti srečam, če me ni?« - Jorge Bucay

Stopimo na pot samoizpolnitve!

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču