Jorge Bucay v sklepni knjigi zbirke Kažipoti o sreči: »Biti srečen ni pravica, je dolžnost!«

Jorge Bucay v sklepni knjigi zbirke Kažipoti o sreči: »Biti srečen ni pravica, je dolžnost!« (foto: profimedia) profimedia
14. 5. 2017

»Nisem si mislil, da bom kdaj napisal knjigo s takim naslovom. Tako kičasto zveni ... Kot da bi mislil, da k sreči vodi ena sama pot. A tudi če res vodi, je jaz ne poznam,« že uvodoma v knjigi Pot sreče zapiše argentinski pisatelj in psihoterapevt Jorge Bucay, v katerega pisanja in razmišljanja smo se dodobra zaljubili tudi Slovenci in Slovenke.

Bralec, ki bo od sklepne knjige zbirke Kažipoti, od katerih smo na tem mestu že predstavili njene predhodnice Pot samoodvisnosti, Pot srečanja in Pot solza, pričakoval preprost recept za srečo, bo upal zaman. Srečo je namreč mogoče najti le v brezkompromisni zavezanosti lastnemu življenju, zato je poti do sreče toliko, kot je ljudi na tem svetu. In za nas prava je lahko le tista, ki je edinstveno naša lastna. A kako bomo vedeli, katera je naša, če si ne upamo biti, sprejeti in naposled pristno živeti to, kar v resnici smo?

  • »Izziv ni biti nekdo drug. Izziv je biti, kdor sem.«

Zares živeti!

V potrošniški družbi, v katero so nas z dobronamernimi 'nasveti' vzgojili in v kateri je naš uspeh določen skozi neprestano primerjanje in tekmovalnost, je moderni človek predestiniran za nezadovoljstvo. Ne da bi o tem sploh razmišljali, se v vsaki situaciji oziramo naokoli in se primerjamo z drugimi. Zato ni nič čudnega, če so naša pojmovanja o tem, kdo je izmed nas je 'bolj srečen' (kot da bi se v občutenju resnične sreče sploh lahko primerjali ali to celo izmerili), pogosto vezana na to, ali nekako 'izstopamo' iz množice, pa četudi zgolj po tem, da zaslužimo nekaj sto evrov plače več kot drugi ali imamo novejši in dražji avtomobil.

Bucay pa je na tem mestu jasen: »Zares živeti pomeni biti, kdor v resnici sem. Ne glede na to, kdo si ti in kaj pričakuješ od mene.« Ta jasna in kratka misel mojstra modre besede pa bi znala zbegati vse tiste (ki jih med nami ni malo), ki so bili v življenju tako ali drugače zavedeni v misel, da se njihova vrednost meri le v kategorijah imeti in posedovati, pa naj bo materialnih dobrih ali celo ljudi, za katere menijo, da jih imajo tako ali drugače v oblasti.

Če naj bi nam uspelo zares živeti tako, kot nas skuša opomniti Bucay, bi morali v prvi vrsti najprej odvreči vse osebnosti, ki smo jih ustvarili za druge, ter opustiti vlogo, ki smo jo oblikovali za to, da bi se vklopili v (določeno) družbo. Šele ko bomo to storili, bomo na plan lahko pustili tistemu, kar imenujemo 'pravi jaz, po Bucayu pa je to tudi sinonim za 'skritega junaka.'.

Skriti junak!

»Ampak ... kako naj vem, ali sem, kdor sem, ali pa igram to, kar so mi rekli, naj bom? Najprej tako, da resno vzamem tretjo od mojih treh resnic (vedno je mogoče reči ne) in sprejmem nedvomno junaško odločitev, da s e ne bom nikdar več pustil siliti v nekaj, kar nisem. To je dovolj. Nič kaj dosti drugega ni treba. Povedano drugače: Ali to, kar delam, počnem zato, ker to hočem, ali pa poskušamo komu ugoditi? Najbolje v meni, pa čeprav vam morda ni všeč, je tisto, kar sem. Najboljše v vsakem od vas, pa četudi ni simpatično prav nikomur, je to, kar vsak od vas je. In lahko, da bo takih, ki nam to ne bo všeč, veliko. Ampak kljub temu ... je vredno truda.«

Vas je zgornja Bucayeva misel vznemirila? Nič čudnega, ko pa je v nas tako globoko vkoreninjena potreba po tem, da smo všečni in oboževani. Slednjega se oklepamo tako zelo, da smo za to pripravljeni plačati tudi največjo ceno. Ceno zatajitve (in z njo izgubo) sebe.

A Bucay je tudi tokrat jasen. Še več. Bolj v šali kot zares šokira svoje številne bralce in slušatelje z naslednjo provokativno mislijo: »Ko se nekdo pretvarja, ko igra neko osebnost, požanje kup hinavskih, diplomatskih odnosov, ki so prav malo vredni in nič ne pomenijo. Kadar pa je človek, kakršen je ... ga še pes ne povoha!«

pes

Seveda gre za šalo, a če se kdaj pa kdaj zazdi, da je res tako, Bucay še dodaja, da v resnici vendarle ni tako hudo.

»Že trideset let delam na področju duševnega zdravja in v vsem tem času sem odkril veliko neverjetnega. Ampak najbolj neverjetno od vsega je, da se za vsakogar najde nekdo. So ljudje, ki so jim všeč ljudje z denarjem, brez denarja, bedaki, alkoholiki, tisti, ki blebetajo neumnosti, tisti, ki ne govorijo, smešni, trezni, klepetavi, izobraženi, kultivirani, neotesani ... So ženske, ki so jim všeč debeli, suhi, grdi, visoki, drobni ... So moški za okrogle, za stroge, za odločne, za trapaste, za zapravljive, za tiste kot iz škatlice, za čutne in z malo sreče celo za inteligentne. Za vsakogar se nekdo najde!«

Bolje ne bo nikoli!

Kaj pa, če človek, ki je odvrgel svoje osebnostne maske, ne najde takšnega, ki bi ga sprejel takega, kot je, v celem mestu? Bucay v tem primeru poziva, da se odpravi na pot.

»Nekje je nekdo (on ali ona), ki ga veseli, da sem takšen, kakršen sem. In če vem, da je na svetu nekdo, ki ga veseli, da sem takšen – zakaj bi se zadovoljil z drugim (drugo), ki mi govori, kaj vse pri sebi moram spremeniti? Zakaj bi podpirali to neumno nagnjenje, lastno vsem, da bi se poročili z nekom in si ob tem mislili: Zdaj je tak, ampak z mano se bo spremenil ...«

Da bi bralcu svoje nove čudovite knjige Pot sreče še bolje ponazoril, v kako bizarne pasti nesrečnosti se ljudje ulovimo, ko sledimo poti samozanikanja sebe in drugih, pokaže na vse tiste ženske, ki so se poročile s prav takšno fantazijo – namreč v upanju, da bodo izbranca že kako uspele ukrotiti.

»Najhuje pri tem je, da se sploh ne motijo ... moški se vedno spremenimo. Poslabšamo se! Kajti z minevanjem časa se človek vedno poslabša ... Dobre plati lahko usihajo ali pa ne, ampak slabe plati se zagotovo razcvetajo in se bohotijo ... In če si bil nekoč neverjetno družaben, pozneje postaneš raglja ... In če si bil nekoč zabaven, pozneje postaneš neznosen klovn ... In če si bil nekoč zapeljivec, postaneš star pohotnež, ki preganja bolniške sestre po domu za ostarele ...«

Priznani psihoterapevt nas skratka opomni, da imajo naše lastnosti z leti tendenco k temu, da postajajo pretirane in čedalje bolj poudarjene. Še več. Skoraj vedno naj bi se ljudje sčasoma prelevili v svojo lastno karikaturo, zaradi česar gre za vedno opustiti naivno misel o tem, kako se bo drugi spremenil: »Tako da misel, kako da se bo drugi spremenil, v resnici ne deluje.«

ljudje

Bucay na tem mestu seveda ne trdi, da ljudje kdaj pa kdaj vseeno ne 'izboljšajo'. Trdi zgolj to, da se to nikoli ne zgodi zaradi nekoga drugega. Če se spremenijo, se namreč spremenijo zato, ker si oni to želijo, in ne zato, da bi bili všeč nam.

Tak, kot sem!

Dejstvo je, da nam človek, ki nam ni všeč takšen, kot ta hip je, enostavno ni všeč. To, kar nam je najbolj všeč, namreč ne more biti 'potencial, ki ga vidim v njem'.

»Predstavljajte si, da bi se moja žena, Perla, pred tridesetimi leti zaljubila v suhca, čigar potencial bi videla v meni ... Ubožica, nikoli v življenju ne bi dočakala trenutka, ko bi bila z moškim, v katerega se je zaljubila,« je bil v svojem razmišljanju slikovito nazoren Bucay in nadaljeval: »Ne zaljubljamo se v potencial, ki ga vidimo v drugem, temveč v tisto, kar drugi v resnici je. In dokler smo skupaj, ga opogumljajmo, da bo to vedno bolj kazal navzven.«

Na poti do resnične sreče nas vse skupaj torej čaka še veliko dela. Predpogoj za to, da bomo znali izbrati (in si nato upali stopiti) na edino, ki je za nas prava, je v prvi vrsti seveda oživitev našega notranjega junaka, t.j. resnični jaz, sproti pa nato obračunati s še nekaj tipičnimi zablodami o sreči, ki nas od nje neprestano oddaljujejo.

1. velika zabloda

Enačenje sreče z uspehom

»Zlasti moški srečo radi enačijo s profesionalnim in gmotnim uspehom, saj menijo, da ta privlači ženske. Tolikšna je motivacijska moč privlačnosti med spoloma. Iz istega razloga številne ženske pogojujejo svojo srečo s tem, da se počutijo lepe in zaželene,« svari Bucay.

  • Izhod iz zmede: najti moramo drug vir samospoštovanja in dostojanstva, ki ne povezan ne z uspehom ne z zunanjo hvalo. Oba sta namreč neizogibno povezana tudi s tekmovanjem.

2. velika zabloda

Enačenje sreče z užitkom

»Ko nekoga prosimo, naj si zamisli prizor s srečnimi ljudmi, se večini takoj porodi predstava o osebah, ki se smejijo, igrajo ali popivajo na zabavi. Le malo si jih predstavlja par, ki vzgaja otroka, zakonca, ki praznujeta petdeseto obletnico poroke, nekoga, ki prebira knjigo, ali ljudi, ki se ukvarjajo z daljnosežnimi zadevami.«

  • Izhod iz zmede: tako kot se dogaja z vsako zabavo (in užitkom), ki ga proizvede razvedrilo, se konča hkrati z njim, in vse, ki so bili prej nesrečni, še v istem trenutku spet prevzame njihova nesreča, zaradi česar postanejo od iskanja užitkov odvisni. Za odvisnosti pa vemo: te nas peljejo proč od sreče.

3. velika zabloda

Prepričanje, da je ljubezen dovolj

Ideja o brezpogojni ljubezni, ki jo čutimo do svojih ljubljenčkov in nam jo ti takšno tudi vračajo, se začne in konča pri naših starših.

»Brez dvoma si zaslužimo, da nas vsi obravnavajo dostojno in tako ravnanje smo na neki način tudi dolžni vračati; toda nujno je, da nenehno gradimo in uresničujemo spoštovanje in ljubezen,« pravi Bucay, a opominja: »Ne moremo še naprej kot dojenčki zahtevati otročje in neobstoječe brezpogojne ljubezni.«

  • Izhod iz zmede: Ljubezen je treba negovati in hraniti. Ni pomembno, kako močno smo vzljubili svojega partnerja; ta ljubezen je odvisna od ravnanja drugega, od tega, kaj čuti do nas, od njegovih dejanj.

4. velika zabloda

Bežanje pred bolečino

Številni smo prepričani, da se formula za srečo glasi takole: Uspeh + Užitek + Ljubezen = Sreča. Ta premisa nas seveda logično pripelje tudi do napačnega sklepa, da nas torej bolečina vodi v nesrečo. »Pa ni tako,« trdi Bucay. »Bolečina ti pokaže, kje je ljubezen. Bolečina od zunaj in bolečina od znotraj: telesna bolečina, ki te opozarja, da nekaj ne deluje prav, in bolečina, ki te opozarja, da hodiš po napačni poti.«

  • Izhod iz zmede: Pred bolečino ne gre brezglavo bežati. Bolečina je namreč učitelj. Tu je, da bi nam pokazala pot. Na poti k sreči se lahko izkaže za dragocenega vodnika in sopotnika.

5. velika zabloda

Precenjevanje tega, česar nimamo

»Večina med nami je za življenje hvaležna samo v prvih trenutkih po preživeti smrtni nevarnosti. Za marsikoga pa je edini trenutek, ko ga zdravje navda s srečo, takrat, ko pričakuje, da ni zdrav, pa v resnici je.« In tu tiči absurd, je jasen Bucay. Problem so naša pričakovanja. »Pričakovanja so škodljive ovire za dober odnos z življenjem. Skoraj očitno je, da bomo uresničili toliko manj pričakovanj, kolikor več jih imamo, in da bomo potemtakem občutili tudi manj hvaležnosti.«

  • Izhod iz zmede: prav hvaležnost življenju pa je eden ključev do sreče, in vsemu, kar to hvaležnost spodkopava, bi se morali zoperstaviti, da bi bili lahko srečni.

Za več branja o tem ...

Priporočamo!

Pot sreče – Jorge Bucay

bucay - pot srečeV sklepni knjigi zbirke Kažipoti, s katerimi nas argentinski mag Jorge Bucay pomaga usmerjati na štirih življenjskih poteh, ki jih mora prehoditi vsakdo, da bi se kot človek spoznal in samouresničil.

Bralec lahko od knjige Pot sreče pričakuje, da se mu bodo med razmišljanji o upih, domišljiji, željah ter za avtorja značilnimi humornimi, poetičnimi, alegoričnimi, vedno pa navdihujočimi zgodbami, polagoma razkrile smernice, kako lahko poišče čisto svojo, edinstveno pot k sreči. Kako lahko najde sebe. Kajti če je srečo mogoče kje najti, potem jo je v brezkompromisni zavezanosti lastnemu življenju ... In ker, kot poudari avtor, »biti srečen ni pravica, je dolžnost«, le pogumno na pot. Pa srečno!

Argentinec Jorge Bucay (1949) je z obiskom in pogovori po Sloveniji očaral tudi naše bralce, ki so se lahko na lastne oči in ušesa prepričali, da je pisatelj in psihoterapevt zelo poseben in prisrčen mož, ki poskuša živeti tako, kakor svetuje v knjigah in predavanjih. Danes živi v odmaknjeni obmorski vasici v Španiji, kjer denar ne pomeni veliko. Odpovedal se je televiziji in svoj čas posveča branju,

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri