Jožica Leskovar: "Ni vseeno, kako živimo s svojo energijo!"

Jožica Leskovar: "Ni vseeno, kako živimo s svojo energijo!" (foto: profimedia) profimedia
12. 5. 2017

Učenje čustvene komunikacije nam pomaga prepoznati čustveno odzivnost ljudi, ki so del naših življenj. Pa res samo njihovo? Da bi lahko stopili na pot raziskovanja duše drugega, moramo najprej vsaj malce spoznati svojo.

Čustvena komunikacija poteka na verbalnem, neverbalnem in čutnem nivoju in praviloma nam je ena od teh bližja. Lahko bi rekli, da ljubimo z očmi, ušesi in občutki v drobovju. Toda kaj se zgodi, ko od partnerja ali starša želimo dokazilo, da nas imajo radi, ti pa nam tega ne znajo dati? In mar je res, da nam čustev ne znajo pokazati ali je bolj res, da mi ne razumemo njihove čustvene govorice?

Če ne zmoremo uglasiti naših čustvenih govoric, negativna čustva vse bolj preglasijo pozitivna. Glasneje slišimo izraze jeze, neodobravanja in zanikanja, strahu, zavisti, sovraštva, saj nam bližnji ne zna enako močno izraziti čustev naklonjenosti, odobravanja, ljubezni. Če je v prvih letih nekega razmerja zaradi tega pogost gost v naši psihi jeza, se skozi leta lahko slednja spremeni v pasivno otopelost ali nezainteresiranost. Če smo se včasih borili za našo ljubezen, smo se čez čas prenehali, bi lahko to poenostavljeno razložili. Potem lepega dne spoznamo, da tako več ne moremo, da moramo nekaj spremeniti v svojem življenju. Toda kaj? Moramo spremeniti sebe ali partnerja, oziroma, najti sebe ali neko drugo osebo /partnerja?

Če se naši vzorci obnašanja in privabljanja podobnih ljudi v naša življenja ponavljajo, nevede postanemo odvisniki bolečine in skozi življenje iščemo ljudi in situacije, ki bi zadovoljili našo potrebo po še. Morda skregano s pametjo, ne pa tudi s čustvi. Racionaliziranje čustvenega dela naše osebnosti nam pomaga le razumeti naše čustvene potrebe, odzive, doživljanja, ne more pa jih nadomestiti. Zato se je potrebno zavedati, da moramo vse, kar je predelal naš um, neodvisno od njega predelati tudi s čustvenim delom naše osebnosti.

energijaRazbiti se na čereh, treščiti na dno, potoniti, so le nekateri izrazi, s katerimi izrazimo globok obup naše duše. Od tega katere vrste duševnega goriva uporabljamo, je tudi odvisno kako hitro se bomo "pobrali". Aktivirajo nas čustva kot so jeza, ljubosumje, strah in zavist, pasivizirajo pa čustva, kot so žalost, strah in nemoč.

Najbolj logičen odziv na zdravljenje žalosti je prehoden občutek jeze. Jeza tako postane pozitivno čustvo, saj aktivira mrtvilo, ki nastane ob dolgotrajnejšem stanju žalosti ali strahu. Obupan človek ne more občutiti jeze, ker občuti nemoč. Da je duša znova oživela, da aktivno sodeluje v življenju, je znak, če iz te pasivnosti vznikne prvi upor v obliki jeze. Toda, ljudje, ki so jezo dolgo potiskali v svojo podzavest, te ne znajo izražati spontano. Saj poznate ljudi, ki se nenehno nad čim jezijo ali nergajo, pa to na okolico niti ne naredi nekega posebnega vtisa ali odziva, ker jih doživljamo kot temperamentne ljudi, ki se pač malo bolj slikovito obnašajo. Pri ljudeh, v katerih jeza dolgo spi, je zatajevana, zapostavljena, potisnjena na stranski tir, le-ta privre na plan burno in nekontrolirano, v efektu in je običajno presenečenje tako za osebo samo, kot tudi za okolico. Običajno se ne zaveda, da z zatajevanjem čustev dela sebi dvojno škodo, tako v odnosu do samega sebe ali svoje duše, kot tudi na področju medosebnih odnosov. Običajno se v sebi sprehaja od občutkov krivde do trenutkov moči, ki se izrazijo v obliki jeznih izbruhov. In tako se znajde v začaranem krogu notranje nemoči, ko ne najde svoje lastne podobe, v nekakšni čustveni otrplosti, saj svojih trenutnih čustvenih stanj preporosto več ne prepoznava dokler se ta ne odrazijo v presežni energiji.

Če se le odloči raziskati to čudežno deželo čustev, se mora počasi in potrpežljivo predvsem učiti prepoznavati svoja čustvena stanja, svoje čustvene odzive in prevzeti odgovornost za svoja čustvena dejanja.

Tudi pretirana prijaznost, pozitivnost in navdušenje, ki bi jih brez posebnega premisleka opredelili za pozitivna čustva, so čustva, ki lahko še kako izčrpajo naše moči. Za prijaznostjo se mnogokrat skriva jeza, za pozitivnostjo pa marsikdaj obup.

Negativna čustvena stanja so potemtakem vsa čustvena stanja, ki so pretirano izražena, ki motijo naš notranji mir, ovirajo naše odnose in nam onemogočajo delovati brez stresa. Če pogosto čutimo stres, se moramo vprašati katera naša lastnost nam ga povzroča.

Ljudje se pogosto znajdemo v odnosih, ki osvetljujejo naše manjkajoče dele. Morda tudi zato, ker naša podzavest hrepeni po notranjem ravnovesju in išče načine, kako zbuditi in uravnotežiti naše dele osebnosti.

V primerjalnih analizah partnerjev pogosto zasledimo kombinacijo oseb od katerih je eden, običajno moški, nagnjen k tveganju in ne pozna strahu, njegov sopotnik pa je nasprotno, prežet s strahovi. Neredko se privlači tudi kombinacija ekstraverta in introverta, ali pa dveh, od katerih je eden ves posvečen poslu, drugi pa nemočno hrepeni po bližini in razumevanju. Prav tako bo oseba, ki do vsega v življenju čuti veliko odgovornost, ki, lahko bi rekli, nosi breme vsega sveta, pogosto pritegnila nekoga, ki ne čuti odgovornosti do nikogar in ničesar.

Ne da bi se prav zavedali, iščemo izhod iz svojih ekstremnih delov osebnosti in si zato izbiramo osebo, ki je naše nasprotje. Bolj kot smo ekstremni v svojih prepričanjih, načinu življenja in idejah, bolj bomo pritegnili, iskali in izbrali partnerja ali prijatelje, ki so naše popolno nasprotje. Četudi se nam zdi, da nas naša lastna izbira nato omejuje, potrebujemo ta zunanji korektiv v obliki druge osebe, ker naš notranji korektiv ne deluje. Tako lahko skozi odnos spremenimo vedenjske vzorce, a le, če se spreminja tudi partner. Če npr. čutimo veliko težo odgovornosti, naš partner pa vztraja pri svojem prepričanju, "bo že kako", se bo breme le še povečevalo in tudi naš odnos do odgovornosti le še stopnjeval.

ljubezen

Potemtakem lahko sklepamo, da bolj kot smo notranje uravnoteženi, bolj se bomo približali osebi s katero bomo lahko gradili odnos in skupaj osebnostno rasli. Dokler nas privlačijo ljudje, s katerimi se ne moremo poistovetiti, s katerimi je življenje nenehna borba ali pa neodobravanje in popravljanje naših značajskih potez, vemo, da nismo v notranji harmoniji, in čeprav menimo, da smo v konfliktu z drugo osebo, smo v resnici v konfliktu s samim seboj.

Pravzaprav se skozi življenje bolj malo spremenimo. Lahko spremenimo nekatera prepričanja, celo nekaj vedenjskih vzorcev, a naša notranja esenca duše ostaja to kar je, s čimer je prišla na ta svet. Če pobliže pogledate v življenja ljudi, ki so korenito spremenili način življenja, boste kaj hitro spoznali, da so v resnici spremenili le področje svojega delovanja. Osnovno prepričanje, karakter in čustvovanje pa so ohranili svojo osebno identiteto.

Sprejeti sebe, skleniti ljubeče zavezništvo s svojo dušo, biti nežen in spodbujevalen s samim seboj, ceniti vse poraze in zmage in prevzeti odgovornost do sebe. Sebe? Da. Učili so nas, da moramo biti odgovorni do drugih, a če nismo odgovorni do sebe, ne bomo niti do drugih. Če bežimo od svojega lastnega jedra, se ne moremo zbližati z drugo osebo. Kako naj bi se zlili z drugo osebo, če ne čutimo bližine s samim seboj? In kako naj bomo ljubljeni, razumljeni, spoštovani in občudovani s strani drugih, če nismo sklenili ljubečega odnosa s samim seboj?

Na poti preobrazbe se pogosto na svoje bližnje odzivamo z jezo, pritoževanjem in malodane jezno kričimo, da zdaj se imamo radi in da z nami nihče več ne bo pometal. Pa je res tako? Mar v resnici ne kličemo po ljubezni, ker si končno upamo zahtevati biti ljubljeni? Bi to poimenovali ljubezen ali bolečina?

Kadar naša bolečina kriči in se pritožuje, to še ni ljubezen do nas samih. Ni ljubezen do drugih in ni ljubezni drugih do nas. Če smo vedno v odnosih, kjer je konflikt edino gorivo "ljubezni", smo zagotovo v takem odnosu tudi s samim seboj. Naša duša je nenehno na bojnem polju, ranjena, izčrpana, prestrašena, zanemarjena. Lačna miru in ljubezni.

Kako prepoznamo pravo ljubezen, ljubezen do sebe in ljubezen do drugega? Modri ljudje pravijo, da je ljubezen tiha in nežna, da jo prepoznamo po občutku miru, ki se naseli v nas, prepričanju,da je vse tako kot mora biti, da smo končno prišli domov.

S skorajda vsakomer, ki nam je le malo všeč, lahko okusimo hipne trenutke sreče, zanos in strast, ljubezen pa lahko razvijemo le, če smo tako mi, kot tudi naš partner, odgovorni do samega sebe. Le v takem partnerstvu ne bo potrebno živeti za drugega, ampak za skupno dobro.

Da bi s partnerjem, otroci in družino na sploh lahko bivali v harmoniji, je pomembno koliko sebe, svoje osebne energije namenimo v odnose, koliko živimo zase, za svoje potrebe, hobije. Običajno pozabimo na svoje talente na drobne stvari, ki so nas nekoč razveseljevale, krepile našo ustvarjalnost in nas posledično napolnjevale z zadovoljstvom, samozavestjo in ljubečim mirom. Če se prekomerno razdajemo in nato za to krivimo drugega, to ni ljubezen do sebe, ampak želja drugega kaznovati in mu vzuditi slabo vest.

Prav tako tudi pretirana vnema in ambicioznost po pridobivanju materialnih dobrin, naseli v našo družinsko življenje nezadovoljstvo in postopno odtujevanje in hlajenje odnosov. Ne delajmo si utvar, da to počnemo za družino. Naše ambicije, sanje, potreba po uspehu in premoženju so naše in to počnemo izključno zase, zaradi svojih potreb ali prepričanj. Če si ustvarimo družino, ta od nas potrebuje pozornost, ljubezen, pripadnost in naš čas.

Čas je dragocenost, ki ga ne moremo premakniti nazaj. Zato ga delimo na preteklost, sedanjost in pirhodnost. Sedanjost lahko živimo polno, če smo v preteklosti naredili podlago za to. In vsak prihodnji trenutek našega življenja je v tesni povezavi z vedenjem, mišljenjem in ravnanjem v sedanjosti.

Pravzaprav je težko ujeti smisel sedanjosti, saj se že naslednji hip poveže s preteklostjo in daje ton prihodnosti. Koliko v resnici zavestno doživljamo sedanji trenutek? Pravzaprav redko. In če pomislimo, da so naša trenutna dejanja, odzivi, ravnanja, razmišljanja, kreiranja odnosov tako z drugimi kot s samim seboj, v precejšnji meri povezana z izkušnjami iz preteklosti, smo s preteklostjo bolj povezani, ko si to želimo ali menimo, da bi bilo dobro.

Mar naša duša pozna časovne pasove življenja in ali je res pomembno kako zavestno smo osredotočeni na ta trenutek? Je, če je s tem povezana količina naše osebne energije. Vračanje v preteklost pasivizira našo energijo in ji onemogoča biti prebujena in aktivna v trenutku sedanjosti. Kada se veliko ukvarjamo s preteklostjo, nas trenutek, ki ga živimo, v resnici ne zanima kaj dosti, bežimo od njega in sebe. Vračanje v preteklost pogosto spremlja čustvo obžalovanja in slednje pije našo osebno energijo. Če se mu pridruži še žalost, smo tako rekoč le še na pol živi. Zato je pomembno, kako živimo s svojo energijo, kako jo negujemo, s čim jo hranimo. Hranjenje z enoličnostjo ni nič manj in nič bolj zdravo, kot hranjenje z nenehno potrebo po novem, neznanem, vznemirljivem. Z enoličnostjo energija odteka iz naših žil, s pretiravanjem pa lahko dobesedno pregorimo.

energija

Koliko energije usmerjamo v kaj, nezmotno odseva tudi v naših pisavah. Smo duhovno vpeti v preteklost? Potem bomo pri pisanju nehote bolj navezani na levi rob in manj na desni. In če bežimo od preteklih dogodkov in se nam nenehno mudi in hrepenimo po boljšem jutri, bo tako tudi v pisavi videti, saj bomo bežali tudi od levega robu. Posplošeno, a drži.

Koliko poudarka daje pisec posameznemu pisnemu območju, pokaže, v katero področje v življenju usmerja največ svoje energije. Slednje ni zanemarljivo, saj nas šolska predloga uči usklajenosti med pisnimi območji. Po šolski predlogi naj bi bila vsa tri pisna območja enako visoka in ko samodejno, podzavestno zavzamemo le določen prostor, ki nam je na voljo, pokažemo našo osebno usmeritev v življenju.

Tudi grafološka praksa potrjuje, da imajo pisci, ki srednjemu pisnemu območju ne posvečajo veliko pozornosti, pogosto težave v komunikaciji in odnosih na sploh. Sploh, če so črke slabo oblikovane in črke o in a, ki ponazarjajo naš način komunikacije, skorajda nerazpoznavne, nečitljive in stisnjene.

V nestrpnem čakanju na knjigo!

Zgoraj zapisano nam je še pred izidom svoje nove knjige, ki jo te dni pospešeno pripravlja, v branje, učenje in navdih dovolila objaviti Jožica Leskovar, grafologinja in avtorica knjige  Skrivnosti pisave - grafologija za vsakogar (Založba Mladinska knjiga 2014).