Ljubezenski odnos med dvema verjetno še nikoli ni bil tako neobvezujoč kot danes, vsaj v našem okolju ne. Vendar se zdi, da nas prav ta svoboda dela nesvobodne ter da iščemo in težko najdemo približek predstave o idealnem partnerju, ki smo si jo ustvarili. Pozabljamo, da se privlačnost preprosto zgodi, ko v naše življenje vstopi oseba, ki ima tisto nekaj, kar v nas vzbudi valovanje ...
Psiholog in filozof Carl Gustav Jung je trdil, da si partnerja izberemo na podlagi tiste lastnosti, ki je pri nas najmanj zastopana.
- Naj za tiste, ki slabo poznate Jungovsko tipologijo osebnosti, poenostavljeno ponazorimo njegovo sporočilo z naslednjimi primeri: Če v naši osebni zavesti vlada mišljenje, ostaja čustvovanje nerazvito in obratno. Če zavestnemu umu vlada intuicija, ostajajo čuti nerazviti v nezavednem.
Seveda pa vse le ni tako enostavno in ljudi ne moremo na splošno razvrstiti v zgolj nekaj psiholoških tipov. Jungova tipologija nam omogoča le, da nekako sidramo svojo osebno zavest in da osvetlimo, kdo smo.
Če živimo v okolju in odnosih v katerih se naša prirojena osebna funkcija ni imela možnosti razviti, se bo to odražalo tako v odnosu do nas samih, kot tudi v odnosih z drugimi. Kako naj nekdo drug prepozna in sprejme nekoga, ki niti sam zase ne ve, kdo je? Če smo potlačili svojo osnovno prirojeno funkcijo, se to odraža v notranjen neravnovesju, nervozah, strahovih in depresivnih stanjih. Nekateri posamezniki najdejo notranji mir in občutek sprejetja šele, ko se preselijo v povsem novo okolje. Tako morda ni naključje, da nas nekako privlačijo območja in dežele, v katerih še nikoli nismo bili. Naša podzavest nam verjetno sporoča, da je to okolje, v katerem bi bili sprejeti takšni kot smo. Če nam naša okolica sporoča, da smo takšni, kakršni smo, nesprejemljivi, začnemo živeti z različnimi maskami, ki jih prilagajamo različnim priložnostim in odnosom.
Če bi nas nekdo vprašal: "Kdo si?", bi znali na to odgovoriti? Najpogosteje se ljudje identificiramo s poklici, ki jih opravljamo, ali vlogami, ki jih "igramo" skozi življenje. Pogosto tako vprašanje "kdo sem" ostaja odrinjeno na stran, kajti odgovoriti nanj pomeni soočiti se s seboj in sneti vse maske, ki jih nosimo skozi življenje.
Toda, vrnimo se zdaj k ljubezenskim odnosom. Če v naši zavesti prevladuje funkcija mišljenja in ne zaupamo čustvovanju, nas običajno pritegne prav oseba, ki je naše popolno nasprotje. Kakor nas privlači, nas tudi plaši, saj ne zaupamo čustvom. Bolj varne se počutimo v območju razuma. In obratno. Če v nas prevladuje čustvovanje, nas magnetno privlači razumska oseba. Če v naši zavesti prevladuje intuitivno mišljenje, nas bo po vsej verjetnosti pritegnila oseba s čutilnim mišljenjem in obratno, seveda.
Pa vendar, vse le ni tako črno-belo.
Če imata partnerja neko skupno pomožno funkcijo, jima ta lako olajša sporazumevanje. Npr., če imata partnerja v kombinaciji mislec-čustvenik, skupno pomožno lastnost intuicijo, jima ta lahko pomaga prebroditi njuno osnovno neujemanje.
Če v nas torej tako močno prevladuje določen tip, je privlačnost popolnega nasprotja obenem tudi možnost za osebno rast. Partner, ki je naše popolno nasportje, nas lahko uči razvijati nam neznane dele samega sebe. S tem rušimo lastne tabuje in jasneje zaznavamo različne odtenke svoje osebnosti. Ni naključje zato, da nekateri ljudje šele v zrelih letih srečajo tisto pravo osebo. Šele ko uravnotežimo svojo osebno zavest, lahko srečamo osebo, ki nas bo dopolnila v vseh odtenkih odnosa.
V različnih življenjskih obdobjih se ženska lahko znajde v različnih vlogah.
Če moški, ki stopi v naše življenje vidi v nas mater svojih otrok, bo do nas verjetno bolj kot seksualno nebrzdanost čutil nežna čustva zaščite. Zanimivo je, da se za tak tip ženske pogosto ogrejejo moški z močnim libidom. V materi svojih otrok pač ne morejo videti razuzdane seksualne partnerke. To mišljenje pa jih potem pogosto popelje v "prepovedane" odnose z ljubicami, ki se jim še sanja ne, da v njih nikoli ne bodo videl kaj več kot seksualni objekt. Spet drugi odnosi nastajajo v potrpežljivem tkanju prijateljtva in osebne rasti in tu ni ločnice, ki bi žensko ali moškega usmerila v eno samo vlogo. Ko v eni osebi najdemo tako mentalnega kot tudi seksualnega partnerja, smo dobili življenjsko nagrado, pomeni, da smo dozoreli kot osebnost.
Če življenju damo priložnost, da nas uči skozi odnose, če si ne zatiskamo oči pred svojimi slabostmi in vrednotami, imamo morda celo možnost, da na naša vrata potrka ljubezen, ki nas bo z drugim povezovala tako na mentalnem, čustvenem, kot tudi seksualnem področju. Samo v taki kombinaciji smo lahko celi. Toda, celote nam ne morejo dati drugi, zgraditi si jo moramo sami, potrpežljivo z mnogimi pogovori s samim seboj.
Grafologi lahko v pisavah opazujemo to valovanje dvomov, notranjega neravnovesja in resničnih potreb, ki mnogokrat pri posameznikih ostajajo potisnjena v nezavedno.
- Kadar v nas prevladuje racionalni del osebnosti, se to v pisavi odraža v prevladujočem črnilu (pomeni, da so črke, besede, vrstice zelo skupaj in da je na splošno ves list na katerega je pisec pisal, popisan) in povezanih črkah.
- Intuitivni ljudje pišejo nepovezano in z večjimi presledki med vrstami. Pravimo, da v pisavi prevladuje belina.
- Zelo čustveni ljudje pišejo običajno črke mehkih oblik, celotna pisava daje vtis valovanja, nestabilnosti, in močnim pritiskom pisala. Če se k temu pridruži še izrazit desni nagib, pisec ne more zadržati čustvenega odziva v sebi. V kolikor pa piše s pokončnim ali desnim nagibom, je sposoben notranji čustveni vrelec zadržati vsaj za nekaj časa. Za slednje pisce so značilni občasni čustveni izbruhi, ki niso nujno povezani s trenutno situacijo.
- Kadar opazimo okoli strnjenega besedila v katerem prevladuje črnilo, veliko beline, pomeni, da je pisca strah osamljenosti. Nasprotno zelo veliki razmiki med besedami in vrstami pomenijo, da pisec potrebuje veliko osebne svobode.
- Ljudje, ki se umikajo vase, bodo pogosto pisali z levim nagibom, levi rob pa se bo proti dnu pisanja vse bolj manjšal. Tisti, ki bi radi pozabili slabe spomine iz preteklosti, bodo v pismu slednje izrazili z naraščajočim levim robom in zelo majhnim desnim robom.
- Stiske in notranja neravnovesja največkrat izrazijo neenakomerno visoke in široke črke, neenakomerni presledki med črkami, besedami in vrstami, zelo valovita osnovna črta, različno visoke in široke črke v zgornjem in spodnjem pisnem območju.
- Da nam je nekaj spodrezalo korenine, izdajajo "ranjene" črke v spodnjem območju. Da čutimo pritske na mentalnem področju, pa motnje v naglasnih znamenjih v zgornjem pisnem območju.
To je le nekaj splošnih opisov. Vsaka pisava izraža človekovo osebnost in vse odtenke njegove zavesti, podzavesti, čustvovanja in odnosov, na svoj način. Naloga grafologa pa je, da s skrbno analizo poveže vse kazalce v intimno celoto vsakega pisca.
Prispevek je napisala grafologinja Jožica Leskovar
Več o tem!
Za tiste, ki bi se radi seznanili z Jungovo tipologijo priporočam Živeti z Jungom, Eugene Pascal (Založba Sophia 1999) z osnovami grafologije pa se lahko seznanite v knjigi Skrivnosti pisave - grafologija za vsakogar, Jožica Leskovar (Založba Mladinska knjiga 2014).
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"