Čudež je po svoji definiciji vsak dogodek, ki krši zakone narave, zato bi za čudež lahko šteli tako slavni primer spreminjanja vode v vino kot tudi tistega z žabo v princa.
V 18. stoletju je živel škotski mislec, filozof in zgodovinar David Hume, ki je povedal nekaj pametnega o čudežih. Bil je mnenja, da gre pričevanja ljudi o čudežih vzeti z dobršno mero skepse. Kadar mu je kdo povedal zgodbo o čudežu, ji je zato verjel le tedaj, ko bi bil še večji čudež, če bi bila zgodba laž (napaka ali iluzija). Ali povedano drugače, če se zgodi nekaj, česar znanost ne zna razložiti, imamo na voljo le dva zanesljiva sklepa:
- bodisi se stvar v resnici ni zgodila (opazovalec se je zmotil, lagal ali bil pretentan)
- ali pa smo razkrili hibe današnje znanosti.
Humov princip lahko ponazorimo tudi na najslavnejši zgodbi o čudežu, torej na primeru 'čudeža v Fatimi'.
Naj vam najprej osvežimo spomin:
- Leta 1971 so v Fatimi na Portugalskem desetletna pastirica Lucia, njen bratranec Francisca in sestrična Jacinte trdili, da se jim je 13. maja na hribu prikazala ženska z imenom 'Devica Marija'. Marija naj bi v podobi duha spregovorila z njimi in jim povedala, da se bo vračala trinajstega vsak mesec, vse do 13. oktobra, ko bo izvedla čudež, s katerim bo dokazala, da je to, kar trdi res. Govorice o pričakovanem čudežu so se razširile po vsej Portugalski in na napovedan dan naj bi se zbrala ogromna množica več kot 70.000 ljudi. Marija je izvedla čudež s soncem. Zgodbe o tem, kaj točno naj bi bilo sonce storilo, se razlikujejo. Nekateri so videli, kot da sonce pleše, drugi so ga videli kot vrtavko in nekaj jih je bilo, ki so sonce videli padati na množico. Nekaj trenutkov kasneje je bilo čudeža konec, sonce je zavzelo svoje običajno mesto na nebu in spokojno sijalo dalje.
Kaj se je v resnici zgodilo?
Če premislimo kot David Hume, imamo tri možnosti:
- Zgodil se je čudež! Sonce se je zares premikalo po nebu in planilo nad zgroženo množico, nato pa spet zavzelo staro mesto (oz. zemlja je spremenila svoje vtenje tako, da je bilo videti, kot da se je premaknilo sonce).
- Bil je le privid! 70.000 ljudi je hkrati doživelo privid.
- Vse je navadna laž! Sploh se ni nič zgodilo, o dogodku pa se je napačno in pretirano poročalo (oz. je preprosto izmišljen).
Vse tri možnosti so dokaj neobičajne.
Najmanj neobičajna se zdi tretja možnost, saj bi morali verjeti le, da se je nekdo zlagal, ko je izjavil, da je 70.000 ljudi videlo premikanje sonca, ta njegova laž pa se je nato ponavljala in razširila tako kot marsikatera druga urbana legenda.
Druga možnost je manj verjetna. Sprejeti bi morali dejstvo, da je 70.000 ljudi hkrati doživelo isti privid, kar se zdi precej nemogoče. Po drugi strani pa naj bi po nekaterih pričevanjih ljudje v čakanju čudeža takrat gledali direktno v sonce, kar je seveda neumno in zelo nevarno, a bi lahko pri kakšnem od njih resda lahko povzročilo tudi privid rahlega 'poplesovanja' sonca.
Še najmanj verjetna od vseh treh pa je prva možnost. Če bi se namreč sonce zares premaknilo, ne bi bili na smrt prestrašeni le ljudje v Fatimi, ampak bi ta isti premik sonca moralo videti na milijone ljudi na celotni polobli.
Presojajte po lastni vesti in razumu!
Vsak od bralcev ima na tem mestu pravico, da se med tremi možnostmi odloči po lastni vesti in razumu, jasno pa je, kaj bi ob opisanem primeru sklenil David Hume.
David Hume skratka ni naravnost dejal, da so čudeži nemogoči, temveč je ljudi že v davnem 18. stoletju pozval, naj o čudežu razmišljajo kot o neverjetnem dogodku, stopnjo njegove (ne)verjetnosti ocenijo in jo nenazadnje postavijo ob bok z drugimi možnostmi (npr. prividom ali lažjo).
Več o tem tudi na spletni povezavi Čudoviti svet Richarda Dawkinsa.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
