Konfucij nas lahko nauči skrivnosti sreče, tj. kako najti mir v sebi.
Učenec Zigong ga je nekoč vprašal: »Siromašen biti pa nič se prilizovati, bogat biti pa nič ošaben. Kaj pravite k temu?« Predstavljajte si nekoga, ki je zelo reven, a ne klečeplazi pred bogatini, ali nekoga, ki je zelo bogat in vpliven, a ni vzvišen in ošaben. Kaj mislite o tem?
Vsi bi bili radi srečni v življenju, toda sreča je le občutek, ki nima ničesar opraviti z bogastvom ali revščino, marveč s srcem.
Konfucij svetuje svojim učencem, kako naj iščejo srečo v življenju.
Njegovi nauki so prehajali skozi stoletja in so globoko vplivali na večino znamenitih učenjakov in pesnikov.
Konfucij mu je dejal, da ni čisto tako, je pa slabše kot biti siromašen, pa vendar vesel, bogat, pa vendar spoštljiv do pravil. Višje stanje zahteva, da človek pomirjeno sprejme revščino, ne da bi se plazil in prosil za usluge, imeti pa mora tudi mirno, jasno notranjo srečo, ki je siromašno življenje ne more zamračiti. Tak človek ne bo postal vzvišen ali razbrzdan, če ga bosta doletela oblast ali bogastvo, saj bo še naprej plemenit in olikan, njegov um pa radosten in zadovoljen. Zlahka se izogne možnosti, da bi ga življenje bogastva in obilja speljalo s prave poti ter ohrani samospoštovanje in notranjo srečo. Takemu človeku lahko resnično rečemo, da je junzi (plemenit). Beseda junzi, ki se v Konfucijevih Pogovorih največkrat pojavlja, opisuje njegovega idealnega človeka, kakršen lahko postane sleherni od nas, pa naj je reven ali bogat. Na Kitajskem še danes uporabljamo to besedo kot merilo za osebno integriteto, ko rečemo, da je neki človek pravi junzi. Konfucijeve zamisli so prehajale iz roda v rod in oblikovale številne srčne junzije, ki naseljujejo vso našo zgodovino in od katerih se lahko učimo, ko se trudimo postati junzi v svojem življenju.
Tao Yuanming, veliki pesnik vzhodne dinastije Jin, je bil eden takih likov. Triinosemdeset dni je opravljal manj pomembno uradniško delo na sodišču v Pengzeju, dokler zaradi neke malenkosti ni zavrnil položaja in se vrnil domov. Rekli so mu namreč, da mu nadrejeni pošiljajo nekoga, ki bo pregledal njegovo delo, in naj »opaše svoja oblačila, preden ga bo sprejel«, kar bi danes pomenilo, naj si nadene obleko in zaveže kravato, da bi izkazal spoštovanje do nadrejenih, ko ga obiščejo. Tao Yuanming je rekel: »Ne morem se služabniško prikloniti do tal za pet meric riža.« Z drugimi besedami, ni bil pripravljen klečeplaziti za uradniško plačico. Tako se je vrnil domov in se odpovedal službovanju. Ko je prispel domov, je napisal, kar je občutil: »Ker je moje srce postalo suženj telesa, sem otožen in užaloščen.« Čutil je, da nima druge izbire, kot da se poniža, prilizuje in klečeplazi, če želi malce bolje živeti.
V očeh sodobnih ljudi pomeni biti zadovoljen z revščino, medtem ko živiš po trdnih načelih, nekakšno pomanjkanje zagona.
Vsi trdo delajo, da bi v divjem tekmovalnem okolju napredovali na poklicni poti in kaže, da sta zaslužek in profesionalni status postala najpomembnejša znaka uspešnosti.
Toda silovitejše kot je tekmovanje, bolj moramo prilagajati svoj pogled na življenje ter odnose, ki jih imamo z drugimi.
Kako naj se skladno s tem vedemo v sodobni družbi?
Obstajajo pravila, ki bi nas vodila?
Ni bil pripravljen tako živeti – »Vem, da se ne morem vrniti v preteklost, poznam pa svojo prihodnost in lahko težim k njej.« –, zato se je spet vrnil na svoje ljubljeno podeželje. Zigong je postavil Konfuciju izjemno pomembno vprašanje: »Ali obstaja beseda, ki bi nam bila vodilo za vse življenje? Bi mi lahko povedali eno samo besedo, ki bi jo rabil do konca svojih dni in bi mi vedno koristila?« Konfucij mu je odvrnil: »Če taka beseda obstaja, je to verjetno shu ali 'ljubezen do bližnjega'.«
Naše oči preveč zrejo v svet in premalo v srce in dušo.
izBrano iz knjige KONFUCIJ IZ SRCA, Yu Dan
Za več branja!
IzBeri knjigo KONFUCIJ IZ SRCA: TUKAJ
Tedenski navdih na povezavi: TUKAJ
Zbirka Primula - Zakladnica brezčasnih modrosti: TUKAJ