Ljudi, ki prihajajo k meni, pogosto vprašam: »Bi raje imeli prav ali bi bili raje srečni?«
S svojimi zaznavami ustvarjamo mnenja o tem, kdo ima prav in kdo ne, in vsi najdemo načine, da svoje občutke upravičimo. Hočemo kaznovati druge za tisto, kar so nam naredili; vendar smo mi sami tisti, ki si v mislih kar naprej vrtimo zgodbo.
Noro je, da se kaznujemo v sedanjosti, ker nas je v preteklosti nekdo prizadel.
Da bi se rešili preteklosti, moramo biti pripravljeni odpuščati, tudi če ne vemo kako. Odpuščanje pomeni opustiti občutke prizadetosti. Stanje neodpuščanja dejansko uničuje nekaj znotraj nas.
Ne glede na to, po kateri duhovni poti hodite, skoraj na vsaki spoznate, da je odpuščanje velikanski problem, posebno pa še takrat, ko gre za bolezen. Ko zbolimo, moramo resnično pogledati naokrog in videti, komu moramo odpustiti. Navadno je prav človek, o katerem smo prepričani, da mu ne bomo nikoli odpustili, tisti, ki mu moramo najprej odpustiti. Če komu ne odpustimo, ga s tem niti najmanj ne prizadenemo, ustvarjamo pa zmedo v sebi. Problem ni njegov; naš je.
Zamere in rane, ki jih čutite, imajo opraviti z odpuščanjem sebi, ne komu drugemu. Zatrdite, da ste popolnoma pripravljeni odpustiti vsem: »Pripravljen sem se osvoboditi preteklosti. Pripravljen sem odpustiti vsem, ki so mi kdaj škodovali, in odpuščam sebi, ker sem škodoval drugim.« Če pomislite na kogarkoli, ki vam je kdaj v življenju kakorkoli škodoval, ga blagoslovite z ljubeznijo, odpustite iz svojega življenja in misel odslovite.
Ne bi bila tu, kjer sem danes, če ne bi bila odpustila ljudem, ki so me prizadeli. Nočem se danes kaznovati za nekaj, kar so mi storili v preteklosti. Ne trdim, da gre zlahka. Vendar se zdaj lahko ozrem nazaj na vse tiste stvari in rečem: »O, da, tudi tisto se je zgodilo.« Vendar ne živim več tam. Ne gre za obsojanje njihovega vedenja.
Če čutite, da vam je kdo kaj iztrgal, vedite, da vam nihče ne more vzeti tistega, kar je po pravici vaše. Če vam pripada, se vam bo o pravem času vrnilo. Če se vam kaj ne vrne, vam ni bilo namenjeno. Sprejeti morate to in živeti naprej.
Da bi se osvobodili, morate ven iz zamere, čeprav se vam zdi povsem upravičena, in ven iz lonca usmiljenja. Rada imam ta izraz anonimnih alkoholikov, saj je tako čudovit, točen opis. Ko sedite na svojem loncu usmiljenja, ste nemočen človek. Da bi imeli moč, morate stati na svojih nogah in prevzeti odgovornost.
Izbran odlomek je vzet iz knjige Moč je v tebi, Louise L. Hay!
