Louise L. Hay: "Vsak dan si povejte, kaj želite od življenja. Povejte si, kakor da bi to že imeli!"

Louise L. Hay: "Vsak dan si povejte, kaj želite od življenja. Povejte si, kakor da bi to že imeli!" (foto: profimedia) profimedia
8. 4. 2018

Poleg zakona težnosti obstaja še mnogo drugih fizikalnih zakonov, in reči moram, da jih v glavnem ne razumem. Obstajajo duhovni zakoni, kot je zakon vzroka in posledice: kar daš, se ti povrne. Obstaja tudi zakon uma. Ne vem, kako deluje, tako kot ne vem, kako deluje elektrika. Vem le to, da se prižge luč, ko pritisnem na stikalo. Prepričana sem, da misel, ki jo mislimo, ali besedo in/ ali stavek, ki ju izrečemo, nekako zasejemo v zakon uma, vrnejo pa se nam v obliki izkušnje.

Začenjamo spoznavati povezavo med miselnim in telesnim. Začenjamo razumevati, kako deluje um in da so naše misli ustvarjalne. Misli zelo hitro brzijo skozi um, tako da jih je na začetku težko oblikovati. Usta, po drugi strani, so precej bolj počasna.

Če torej lahko začnemo paziti in izbirati, kaj govorimo, tako da poslušamo, kaj rečemo, in si ne dovolimo izgovarjati negativnih stvari, lahko začnemo oblikovati tudi svoje misli. V izrečenih besedah je neznanska moč, in mnogi se ne zavedajo, kako zelo pomembne so.

Sprejmimo dejstvo, da so besede temelj vsega, kar nenehno ustvarjamo v svojih življenjih. Nenehno jih uporabljamo, vendar kar nekaj govoričimo in le redko pomislimo, kaj v resnici govorimo in kako to povemo. Izbiri besed posvečamo zelo malo pozornosti. Pravzaprav večina med nami govori negativno. Kot otroci smo se učili slovnico. Naučili so nas, naj izbiramo besede v skladu s slovničnimi pravili.

A sem spoznala, da se slovnična pravila nenehno spreminjajo. Kar je nekoč bilo nepravilno, pozneje postane pravilno in obratno. Kar so v preteklosti smatrali za sleng, je danes pogovorni jezik. Vendar se slovnica ne ukvarja s pomenom besed in z njihovim vplivom na naša življenja.

Po drugi strani pa me v šoli niso naučili, da ima izbira besed karkoli opraviti s tem, kar bom v življenju izkusila. Nihče me ni poučil, da so moje misli ustvarjalne ali da mi lahko dobesedno oblikujejo življenje. Nihče me ni poučil, da se mi bo tisto, kar izražam v obliki besed, povrnilo kot izkušnja.

Zlato pravilo predstavlja temeljni zakon življenja: »Ravnaj z drugimi tako, kot želiš, da oni ravnajo s tabo.« Kar oddaš, se ti vrne. Nikoli ni bilo mišljeno tako, da bi sprožalo krivdo. Nikoli me nihče ni poučil, da sem vredna ljubezni in si zaslužim vse lepo. In nihče me ni poučil, da je življenje tu zato, da mi pomaga.

Spominjam se, da smo si kot otroci dajali krute in ponižujoče vzdevke ter skušali poniževati drug drugega. Toda zakaj smo to počeli? Kje smo se naučili takega vedenja? Poglejte, česa so nas naučili. Mnogim so starši nenehno ponavljali, da smo neumni ali leni ali zabiti. Bili smo v nadlego in ne dovolj dobri. Včasih smo slišali starše govoriti, kako si želijo, da nas ne bi bili nikoli rodili. Morda so nas te besede prizadele, vendar smo se bolj malo zavedali, kako globoko se je bolečina zasidrala.

Spremenimo pogovor s samim sabo

Vse prepogosto smo sprejemali zgodnja sporočila, ki so nam jih predajali starši. Poslušali smo: »Pojej špinačo ... Pospravi sobo ... Postelji posteljo.« Vse to smo morali storiti, če smo hoteli biti ljubljeni. Razumel si, da boš sprejet, če boš opravil določene stvari, da sta ljubezen in sprejetost pogojni. Vendar se je to ujemalo le z vrednostnimi zamislimi drugih in ni imelo ničesar opraviti z globokim notranjim občutkom lastne vrednosti. Razumel si, da lahko obstajaš, če narediš vse, da ugodiš drugim, sicer sploh ne boš dobil dovoljenja za obstoj.

Ta zgodnja sporočila sooblikujejo samogovor – način, kako govorimo s samim sabo. Zelo pomembno je, kako se pogovarjamo sami s sabo, saj je samogovor osnova izrečenih besed. Ustvarja miselno vzdušje, v katerem delujemo in ki privlači delovanju primerne izkušnje.

Če se ponižujemo, nam bo življenje bolj malo pomenilo. Če se ljubimo in spoštujemo, je življenje lahko čudovit, radosten dar. Če je naše življenje nesrečno ali če se počutimo neizpolnjene, je najlažje obtoževati starše in reči, da je njihova krivda.

S takim ravnanjem ostajamo ujeti v okoliščinah, problemih in frustracijah. Obtožujoče besede nam ne bodo prinesle svobode. Zapomnite si, v naših besedah je moč. Naj ponovim, moč izhaja iz odgovornosti, ki jo prevzamemo za svoje življenje.

Vem, da zveni grozljivo, če rečemo, da smo sami odgovorni za svoje življenje, vendar je to res, pa če verjamemo ali ne. Če želimo biti odgovorni za svoje življenje, moramo biti odgovorni za svoja usta. Besede in stavki, ki jih govorimo, so podaljški naših misli.

primusZa več branja!

Knjiga tedna, po kateri smo povzeli zgornje poglavje: Louise Hay: MOČ JE V TEBI: TUKAJ

Zbirka Louise: TUKAJ

Spletna knjigarna izBranih knjig: TUKAJ