Skozi zgodovino so o Luciji izpričane različne zgodbe, zato vas tokrat vabim na odkrivanje njenih poti in seveda zgodb.
Zimski sončni obrat ali solsticij je bil za naše prednike kot tudi za druga indoevropska ljudstva pomembna prelomnica. Obrat, ko se po temni polovici leta spet veselimo, še danes, svetle polovice. Zimski solsticij je bil tako z najdaljšo nočjo v letu poln raznih skrivnosti in nevarnosti, saj naj bi bil svet takrat odprt za razne dobre in tudi slabe energije. Od nekdaj so torej vedeli, da je takrat mogoče vzpostaviti stik s predniki in bogovi, pogledati v prihodnost in s čaranjem nanjo tudi vplivati.
Čas skrivnostnih duš
Pred uvedbo gregorijanskega koledarja so naši predniki poznali julijanski koledar. In v tem koledarju je prav 13. december/gruden, ko v današnjih časih obeležujemo lucijino, veljal kot datum zimskega solsticija, imenovanega tudi Yule. In na ta dan oz. noč so praznovali rojstvo novega Sonca. A kot rečeno, je bil to čas odprtih svetov, ko je divji jagi oz. lovu po gozdu pri nas poveljevala kraljica belih žena ali vodnica umrlih otrok Pehtra ali Vehtra baba, Pirta, Perta, Baba, Zlata baba, pozneje pa jo je nasledila Lucija.
Bili sta dve Luciji
Lucija, običajno sta bili dve, svetla in temna, je po hišah obiskovala otroke. Ena je bila tista, ki je grozila, da bo vzela poredne otroke, druga pa jih je obvarovala. Predvsem na severu, kjer imajo v tem času zelo malo sončne svetlobe, so verjeli, da lahko Lucija, imenovana Lussi, pride tudi skozi dimnik in odnese poredne otroke, zato so po domačih ognjiščih organizirali stražo, nekoga od odraslih, ki ni smel zatisniti očesa, da Lussi slučajno ne bi prišla in koga izmed otrok odnesla. Lussi naj bi po zraku potovala skupaj z Luciferdo.
Današnje izročilo
In prav skandinavske dežele so tiste, kjer se lucijino danes še vedno praznuje. Čeprav se je Lucijin lik približal k čaščenju svetlobe Sonca, namreč Lucija je postala nekakšna boginja Sonca, ki s svojim vencem svečk na glavi prinaša svetlobo v hišo. Navadno jo predstavlja najstarejša ali najmlajša hči v družini, ko zjutraj trinajstega pripravi kavo in posebne kolačke z žafranom in rozinami za svoje starše ter brate in sestre. Oblečena je v belo, z rdečim pasom, na glavi pa ima venec zimzelenega cvetja in prižgane svečke.
Lucija iz Sirakuze
Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana. Legenda pripoveduje, da je vzljubila Jezusa in njegov nauk ter mu želela služiti. Mati naj bi jo želela omožiti s plemenitim plemičem. Ker ga je zavrnila, jo je ta ovadil pred sodnikom in sledila so mučenja, ki jih je Lucija z zaupanjem v Boga prestala. Na koncu so jo zabodli s sulico, zaradi česar umre. To naj bi se zgodilo 13. decembra leta 304. Po eni izmed legend naj bi si sama celo iztaknila oči, da bi se tako izognila nadležnemu snubcu, a ji je angel prinesel nove, še lepše. Velikokrat je zato upodobljena s pladnjem, na katerem nosi svoje oči.
Sije za vse nas
Lucijin lik in pomen sta se skozi zgodovino preoblikovala, tako da danes lahko rečemo, da je Lucija prinašalka luči, svetlobe, prestavlja pozitiven lik, ki vsakega izmed nas pogreje in daje navdih, da v tem temnem času vsak v sebi najdemo upanje in prižgemo svojo notranjo luč. To je luč srca, ki vidi, ve in razsvetljuje več kot lahko zaznamo s prostim očesom.
Besedilo: Nina Kasandra Klun // Fotografija: Shutterstock
