"Svet obstaja, ker ga osvetljuje zavest. In ta svetloba je v vas."

Pri nas dobro poznani hrvaški avtor Adrian P. Kezele je do danes napisal 64 knjig, med njimi petnajst romanov in dve pesniški zbirki. V svojih delih išče odgovore na zahtevna življenjska vprašanja, od filozofskih esejev in učbenikov, ki se uvrščajo v sodobno duhovno sceno, do romanov, kjer skozi pripoved oživlja in približuje duhovne ideje bralcem na razumljiv in dostopen način.

Njegova nova v slovenščino prevedena knjiga tokrat v središče že devete obredne zgodbe postavi Čandro, mitološko silo Meseca in eno izmed devetih nosilk karme. S to silo avtor popelje bralce na duhovno pustolovščino, ki vodi skozi milotološko pripoved, lucidne sanje in notranjo preobrazbo. 

Arhetipske energije

V starodavni modrosti džjotiša predstavlja arhetipsko materinsko energijo, ki prežema stvarstvo. Mesec - Čandra - tako ni le nebesno telo, temveč živa kozmična sila, namen obredne zgodbe pa je, da bralec odkrije svetlobo, ki ne prihaja z neba, temveč iz njegove lastne zavesti.

»Arhetipi, o katerih govorimo, so znani v mnogih tradicijah in izročilih, še posebej pa so povezani z znanem o nebesnih telesih, z astronomijo in astrologijo. Točneje – način, na katerega pišem o njih, kot tudi znanje o podrobnostih in simboliki, izhaja iz starodavne veščine, ki se imenuje džjotiš. Gre za razlage o povezanosti med makrokozmosom in mikrokozmosom, nekako kot ’kakor na nebu, tako na Zemlji’. A ta povezanost ni vzročna, in to navkljub nedoumljivim, neslavnim in nepotrebnim poskusom astrologov, da jo razglasijo kot takšno. Bolj gre za sinhronisto povezanost, za preslikave, ali – še bolje – za neko vrsto kvantne prepletenosti med deli resničnosti, ki jih doživljamo tukaj, in med drugimi deli iste resničnosti, ki so na videz tam. Vesolje v zrnu peska, bi nemara rekli. V kateremkoli zrnu; v vsakem,« v knjigi avtor pojasni razloge za pisanje serije obrednih zgodb, od katerih je prva med njimi vzniknila pred skoraj trideset leti.

»Obredne zgodbe se pojavljajo po neki njihovi volji; ne pišem jih zato, ker bi jih bilo dobro napisati, ali zato, ker jih bralci želijo od mene,« še piše Kezele in nadaljuje: »Tako se je primerilo – ne po moji volji ali nameri, pač pa po nekem kozmičnem ’naključju’.«

Posebnost zadnje v seriji obrednih zgodb je, da je ta nastala kot rezultat avtorjevih notranjih izkušenj, t.j. izkušenj drugačne resničnosti od te, ki nam jo prenašajo materialna čutila.

»Potopil sem se v nebesno praznino; iskra zavesti, izgubljena v plesu svetlobe. Za razliko od mojega predhodnega potovanja sem zadržal nit zavestnosti, sidro, ki me je povezovalo z identiteto navkljub neobstoju telesnih omejitev. Nekako mi je uspelo nadzorovati neverjeten čustven naboj, ki bi me zlahka lahko potisnil v norost, čisto tako, kot se je malodane zgodilo prejšnjič.«

Mesečeva svetloba

»Čandra je hodil po Mesečevih žarkih, kot da hodi po srebrni vodi, njegovi dolgi lasje so bili kot temni oblaki, vsak njegov vdih je bil zvezdni utrinek. Tam, v prostoru med nebom in zemljo, je deloval ženstveno, a ko je z mesečine sestopil na pesek na obali, se je preoblikoval v močnega, prekrasnega moškega, čigar dolga bela tunika je bila polna bleščečih drobnih biserov. Kot Ganeš sem tudi sam dvignil pogled in zdaj se je osupljiva mentalna slika pretvorila v resnično zaznavo. Celo Mušika, Ganešev zvesti super-miš, je gledal vanj z zaljubljenimi očmi. Pred nami je res stal Čandra!«

Skozi simbolno pripoved bralci spoznajo Mesec kot živo kozmično načelo - energijo, ki vpliva na človeško zavest, čustva in intuicijo.

Poseben del knjige pa je namenjen 27 nakšatram, luninim sozvezdjem, ki v džjotišu veljajo za varuhinje ustvarjanja. Knjiga ponuja redek in poglobljen vpogled v njihove značilnosti ter v subtilne zakonitosti kozmičnega reda.

»Razmišljam na kratko o svetlobah, o svoji izkušnji, ki presega vse, kar sem mislil, da vem o resničnosti. Skušam razširiti um, da bi zaobjel nove razlage, v katerih je več kot 27 svetlob. »Spomnim se,« rečem, glas pa mi po malem drhti. »Nešteto svetlob je. Čandra pleše z nešteto svetlobami, ne samo s sedemindvajsetimi.«

»Ja, nešteto jih je,« se strinja Čandra. »A samo sedemindvajset kreativnih področij uma, ki so utelešena v mojih sedemindvajsetih nakšatrah. Celo tudi če bi mogel plesati z vsemi, ni potrebe po tem,« nadaljuje s sijem v očeh. »Če naj bo vesolje živo, moram očarati samo teh sedemindvajset.« 

Lucidno sanjanje in Soma

Mesečeva svetloba je knjiga o raziskovanju zavesti. Dotika se področja lucidnega sanjanja, kjer sanje postanejo mostovi med svetovi. V tem prostoru se srečujejo intuicija, spomin in globlje razumevanje resničnosti. Sanje niso zgolj naključne podobe noči – so subtilne poti, po katerih zavest raziskuje širše dimenzije prostora in časa.

»Sanje so mostovi. So pot, ki spaja svetove, srebrne niti, ki povezujejo hrepenenje z njegovo izpolnitvijo.«

Eden osrednjih motivov knjige je tudi Soma, mistični nektar zavesti, ki ga poznajo starodavne vedske tradicije. V mitoloških zgodbah je bila Soma dar bogov, v človekovi notranji izkušnji pa simbol najvišje stopnje zavedanja. Avtor razkriva, da Soma ni le mitološki simbol, temveč potencial, ki se lahko prebudi tudi v človeku.

»Soma živi. Bila je predmet, ki ga je bilo mogoče posedovati, in okoli katerega so se borili bogovi in demoni. A zdaj je osvobojena in dostopna vsem, ki so vredni takega daru. Čandrina žrtev je preobrazila Somo iz objekta posedovanja v blagoslov za vsako zavestno bitje, ki razvije sposobnost njenega dojemanja in ustvarjanja.«

Ko presežete omejitve starih vzorcev razmišljanja, se lahko odpre nova raven zaznavanja sveta in lastnega notranjega življenja.

Knjiga o notranjem opolnomočenju

V svojem jedru je Mesečeva svetloba knjiga o prebujanju notranje moči. Govori o trenutku, ko človek prepozna svojo resnično naravo – o prebujanju boginje ali boga v sebi. Ko se v vas prebudi notranja svetloba, začnete svet doživljati drugače. Takrat ljubezen ni več le čustvo, temveč temeljna sila povezanosti, ki združuje vsa bitja. 

Preberite si tudi: Jih štejete 59+ ali pa boste kmalu tam? Tole morate prebrati