Napadalnost ni nujno zlo, ki ga treba včasih na žalost zagrešiti in s tem kršiti idealno stanje.
Sanjati o tem, da bomo v vsakem primeru spravljivo mili, je le nestvarno, ampak tudi neetično. Etika se namreč začenja s tem, da sprejmemo svojo hrepenečo, strastno naravo in si le domišljamo, da lahko izkoreninimo nagibe, ki so dediščina človeštva, našega organizma in psihičnega podzemlja. Mrzla ambicija nas morda žene, da bi vzvišeno dvignili nad vse prvinsko ter uresničili svoje smrtno blede ideale, a nas potem pahne veliko globlje od tega, kar zaničujemo.
Iz sebe je mogoče ustvariti neizprosno uspešno osebo, toda iz nas trpi in kliče otrok, ki živi od drobnih radosti, hrepeni po preprostih stvareh, išče razkošno telesnost, vsakodnevni dotik topline, igrivost, prostost.
Če ga vklenemo, sprožimo hiranje in samouničevalnost. Usode pogosto nihajo med dvema poloma, biti dober kot kruh, nikoli reči žal besede in mučeniško izgoreti ali pa postati brezobziren , opraviti z vsako obliko sočutja, zlorabljati ljubezen svojih najbližjih. Z neustavljivo emancipacijo postaja posebno važno razmisliti o tem, kaj pomeni plemenita napadalnost.
Občutek, da se nam ni treba nasilno braniti, nastaja skupaj z občutenjem popolne varnosti in dostojanstva. Gre za gotovost, da lahko računamo na nekaj v sebi, kar lahko ubrani našo vrednost. Vemo, da se ne bomo počutili ponižani, ker imamo v sebi varuha, ki plane na dan in nas obvaruje pred občutkom osramočenosti. Tako opremljeni se ne moremo prizadeto jeziti.
Varuh namreč ne napada nasprotnika, ampak predvsem ustavlja našo lastno težnjo, da bi se počutili manjvredne in ogrožene. Poskrbi, da vedno prevladujeta vesela zaščitenost in globoko občuten ponos, ki se medsebojno omogočata. Če nam napadalen varuh manjka, doživljamo prizadetost, kadar nas kdo hote ali nehote žali, rani ali kakorkoli ogroža. V tem primeru se napadalnost poveže z jezo in ni več osrečujoča.
Napadalnost brez sovraštva
Nobeno čustvo se nam ne zdi tako neplemenito in verjetno nobeno ne vzbuja takih strahov ter občutkov krivde, kadar se mu prepustimo kot je napadalnost. Toda tako kot napadalnost ni v njuni zvezi z jezo, in v nujni zvezi s sovražnostjo.
Napadalnost brez sovraštva je možna, zdrava in potrebna, a gre za dosežek razvite osebnosti. Sproščanje napadalnosti in ustavljanje le te je ista sposobnost. Oblikujemo jo samo v izkušnjah, v katerih se izpostavimo, tvegamo, ugotavljamo, kako lahko zmagujemo v spoštovanju do svojega značaja in drugih.
Včasih se moramo soočiti z neusmiljenimi nasprotniki. Prizadevanje za življenje brez podrejanja in brez nasilja zahteva od nas vsakodnevno uporabo sile. Postati nam mora domača in ljuba, saj brez nje ne pridemo nikamor.
Miroljubna napadalnost ni boječa. Mogočnejša je od nasilnega, sovražnega ali jeznega postopanja in neverjetno vzdržljiva ter spretna. Upravljanje napadalnosti je sposobnost, ki jo razvijemo z vajo, predvsem pa z iskrenim odnosom do svojih pristnih nagibov.
Pripravil: Horoskop.si
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču