Nesnovni svet duhov in nenavadnih dogodkov je težko pojasniti z razumom

Nesnovni svet duhov in nenavadnih dogodkov je težko pojasniti z razumom (foto: profimedia) profimedia
28. 2. 2021

Nekateri verjamejo v duhove in nemirne duše, drugi ob takem pripovedovanju zamahnejo z roko in se posmehnejo. So pa tudi taki, ki so ob zgodbah resni in zamišljeni, na koncu pa dodajo še kakšno svojo pripoved.

To so tisti, ki so se srečali z nesnovnimi prikaznimi, slišali pogovore iz praznih sob ali videli in izkusili z razumom nerazložljive stvari. Prisluhnite njihovim zgodbam.

Trish je v postelji

Na večer, ko mi je umrla mama, se je 99-letni dedek v več kot 300 kilometrov oddaljenem domu za starejše odpravljal k počitku. Bilo je okrog sedmih zvečer. Približal se je postelji, a se tik pred njo ustavil in rekel, da ne more naprej, ker je Trish v postelji. Sedel je v naslonjač ob postelji in potrpežljivo čakal. Čez približno deset minut se je nasmehnil, povedal, da je zdaj odšla in smuknil pod odejo. Ob dogodku je bila ob njem teta in vse potrdila.

Sprašujem se, ali morda ljudje ob smrtni uri še zadnjič stopijo v stik z bližnjimi? Jaz sem bil ob mami, pa mi ni rekla niti besede. Kdo ve, kako je s tem?

Stric Joe

Moj brat Joe je umrl v prometni nesreči, ko je bil star štiri leta. Moja hči je ravnokar praznovala tretji rojstni dan. Kmalu potem se je začela sredi noči prebujati in prihajati k meni. Ko sem jo odnesel nazaj in jo vprašal, zakaj vstaja, mi je odgovorila, da je v njeni sobi fant. Vselej je s prstkom pokazala na predalnik v kotu sobe. Kmalu zatem je začela govoriti o stricu Joeju ... o stricu, ki ga ni nikoli videla ... res čudno!

Bobnanje duhov

Star sem bil 19 let. Vsak večer sem se med osmo in deveto zvečer odpravil do Dennyja, kjer smo se prijatelji družili ob pijači, cigaretah in kartah. Naši večeri so se zavlekli do dveh ali treh ponoči. Nekega večera sem se od doma odpravil pozneje, šele okrog enajstih. Do Dennyja je skoraj šest milj, zato je pred mano kar dolg sprehod. Ko sem se tistega večera odpravil na meni dobro znano pot, sem na temnem delu poti po gozdu zaslišal glasbo iz bližnje hiše ob cesti. Slišal sem globoko zveneč bas bobnov v enakomernem ritmu. Nič posebnega, v tisti hiši so pogosto prirejali zabave. Hodil sem naprej, a glasba ni potihnila. Postal sem, napeto prisluhnil in slišal le še enakomerno bobnanje. Čudno, naokrog ni nobene vzporedne ceste, da bi lahko slišal glasbo iz kakšnega avtomobila.

Prehodil sem še dve milji in še vedno slišal bobne. Ves čas enako glasno. Znova sem se ustavil. Glasba me je spomnila na indijanski ritem. Pospešil sem korak in zdelo se mi je, da mi bobnanje sledi. Čez čas sem zavohal smodnik. Kako miljo sem poslušal bobne in vonjal smodnik. Ni mi bilo prijetno, preplavila me je groza. Ne vem natančno, ali sem v resnici slišal korake za sabo ali so bili le plod moje domišljije. Če so bili resnični, so me spremljali le nekaj sto metrov. Potem sem prišel do jase in vse je izginilo, potihnilo. Ni bilo več ne bobnov ne vonja po smodniku ne korakov. Razen mojih seveda.

K Dennyju sem prišel vidno pretresen in potreboval sem nekaj dni, da sem prišel k sebi ter prijateljem povedal svojo zgodbo.

Čudni dogodki

Leta 1970, ko sem bil star pet let, smo se preselili v novo hišo. Čudne stvari v hiši so se začele dogajati kaj takoj. Že prvo noč. Oče si je pred spanjem vedno snel uro in jo postavil na nočno omarico. Tudi tisti večer se je držal svoje rutine, ko pa se je zjutraj zbudil, je bila ura povsem uničena. Videti je bila, kot bi kdo po njej udaril s težkim kladivom, glavna vzmet pa je kot v risankah štrlela v zrak. Ura je ležala le kakih 30, 40 centimetrov od očetove glave, a ni ponoči ničesar slišal.

V 40 letih, ki smo jih preživeli v hiši, so se nam dogajale mnoge čudne reči. Na primer nenadne ohladitve na določenih točkah v prostoru, ki so se nenehno spreminjale, tako da sem vsak mesec premikal svojo posteljo. Ohladitve so bile tako drastične, da sem nekoč celo junija videl svojo kondenzirano sapo, kot bi bil sredi zime na prostem. Nekega večera smo se vrnili domov in slišali škripanje lopute, ki je vodila na podstrešje, povsod naokrog pa so bili madeži blatnih šap. Celo na stropu. Naj povem, da nismo imeli psa.

Imeli smo staro uro, ki je nehala delovati še preden sem se rodil. Ura nam je služila za okras. Kazalci so se začeli premikali, a le takrat, ko nisi gledal. Ura je na primer kazala 6.45, ko si se obrnil in potem znova pogledal, so kazalci kazali 3.30.

Nenehno smo tudi slišali ljudi ali pohištvo, ki se premika po sobi, ki je bila sicer prazna.

Ko smo se vselili v hišo, sem bil star pet let in najstarejši otrok. Čeprav smo vsi spali ob prižgani luči, se ne spomnim, da bi bili kdaj prestrašeni. Ko brskam po minulih dogodkih, se spomnim, da smo se pogovarjali o duhovih kot o nadležnih, prenapetih sorodnikih. Po obsežni obnovi hiše v osemdesetih letih so se duhovi nekoliko umirili in čudnih dogodkov je bilo potem manj.

Zadnjič se nam je duh oglasil pred petimi leti. Oče je bil zdoma in brat je prišel pogledat, če je vse v redu ter obhodil hišo. Ko je odprl vrata, je vedno najprej prižgal luč, pogledal po prostoru, ugasnil luč in odšel naprej. Na koncu obhoda je prišel do vhodnih vrat, ugasnil luč in začutil, kako mu je nekdo z zamolklo sapo pihnil v uho. Zaradi teme ni videl nikogar. Vdihnil je, umiril srčni utrip, se vrnil do vhodnih vrat in jih zaprl.

Za pojasnilo naj povem, da sem ateist, ki je vse življenje srečeval duhove. Ne verjamem v nemirne duše in podobne stvari in nimam pojma, kaj je v naši hiši povzročalo čudne dogodke. Ah da, še nekaj. Ko sem jih štel 20 (danes jih imam 46), sem povsem po naključju srečal žensko, ki je v naši hiši živela sredi šestdesetih let, pred nami torej. Povedala mi je, da se hiše spominja kot prijaznega doma brez kakršnih koli čudnih dogodkov.

Moje prvo stanovanje

V mojem prvem stanovanju med študijem je strašilo. Imela sem zelo dolg hodnik, ki je od sobe vodil do vhodnih vrat. Ponoči sem pogosto slišala korake, ki so odmevali na hodniku, čeprav moje sostanovalke ni bilo doma. Slišal jih je tudi moj pes in začel lajati. Odtacal je na hodnik in vohljal, kot bi nekoga iskal. Neko noč, ko sem se dolgo učila, sem opazila, da je začel moj obesek na vratni kljuki nihati levo-desno. Nobeno okno ni bilo odprto in klimatska naprava je bila izključena, zato ni bilo razloga za nihanje obeska. Rekla sem stop in obesek se je v trenutku nehal majati.

Nekaj mesecev pozneje sem od stanodajalke izvedela, da se je nek najemnik obesil v kleti. Morda je on zibal moj obesek.

Zapis na ogledalu

Zame je to najbolj strašljiva stvar, ki se mi je kdaj zgodila. Večina ljudi, ki sem jim povedala zgodbo, je skušala najti logično razlago za ta dogodek, a je preprosto ni.

Zgodilo se je nekaj mesecev po moji selitvi. Pri meni je prespala prijateljica in zjutraj sem pohitela v kopalnico. Kot ponavadi sem si privoščila vročo prho, tako da je bil prostor pol pare. Oprhala sem se in stopila izpod tuša, da se obrišem. Do sem je bilo vse običajno. Ko pa sem dvignila pogled do ogledala, sem zagledala zapis v pari. Z lepo, enakomerno pisavo, kakršne človek s prstom po ogledalu ne bi mogel napisati, je bilo izpisano: Dragi oče, odpusti mi, prosim. Naprej nisem utegnila prebrati, ker me je oblila zona. Kolena so se mi zatresla, skozi glavo pa mi je švignilo vprašanje, kdo bi to lahko napisal, ko pa so bila vrata zaklenjena. Lahko si mislite, da so se mi postavili lasje pokonci.

To je moja zgodba, katere še danes ne morem logično razložiti. Povem pa lahko, da sem bila na smrt prestrašena.

Nočna mora

Stara sem bila približno 12 let, ko me je nekaj dni pred nočjo čarovnic mučila nočna mora. Na noč čarovnic sem v sanjah hodila od hiše do hiše in pri sosedih nabirala sladkarije. Potem sem se nenadoma znašla v bližnjem z drevesi zaraščenem predelu in tekla, kolikor so me nesle noge. Hotela sem čim dlje od hiše, oddaljene nekaj ulic od mojega doma. V nekem trenutku sem dojela, da bežim pred prikaznijo, duh ženske pa je letel proti meni in me skušal ujeti. Prebudila sem se oblita z mrzlim znojem.

Decembra sem odkrila, da je bila lastnica hiše, od katere sem bežala v sanjah, neka stara gospa. Živela je sama in v bližini ni imela nobenega sorodnika. Ko je mamina prijateljica po hišah delila božične piškote, jo je našla mrtvo. Po obdukciji so ocenili, da je izdihnila že avgusta, a ni tega nihče odkril. Ne verjamem v duhove, a tista izkušnja me je hudo pretresla.

Dedkovo slovo

Sem ateistka, ki verjame v duhove. Verjamem v duše in mislim, da morajo najti svoj mir. Ali tako, da se dokončno poslovijo, ali pa še nekaj časa blodijo naokrog, dokler se ne umirijo in končno najdejo svoj mir. Ne morem nizati kakšnih norih zgodb, ki sem jih doživela, lahko pa opišem izkušnjo z mojim bivšim fantom. Šla sva na nekajdnevne počitnice in med vožnjo domov, mi je v glavo šinila čudna misel. Še zdaj ne vem, od kod se je vzela, a fanta sem nenadoma vprašala, kdaj je zadnjič videl svojega dedka in navrgla, da bi ga moral kmalu obiskati. Nenavadno je, da nikoli nisem srečala njegovega dedka in da se o njem nisva pogovarjala.

Kakih pet minut pozneje, ga je poklicala mama in mu sporočila, da je dedek umrl. Predvidevam, da se je dedkov duh hotel posloviti od vnuka, a ker sem bila jaz bolj odprta za te reči, mu je bilo lažje vzpostaviti stik prek mene.

Varuška živali

Velikokrat čuvam živali v hiši, v kateri straši. Od nekdaj sem verjela v duhove, prikazni, duše, entitete ali kakorkoli že imenujete te pojave, in gledala grozljivke s to tematiko, nisem pa nikoli izkusila kaj takega v resničnem življenju. Do takrat, ko sem sprejela delo varuške v tisti hiši.

Doživela sem čudne stvari. Prvič, ko sem bila tam, sem se povzpela po stopnicah do sobe in se pripravila za počitek. Obe živali sta bili z mano v sobi, ko sem nenadoma zaslišala krožnike, ki so se spuščali po stopnicah do kuhinje. Trajalo je kar deset minut, nato je vse potihnilo. Nisem zbrala dovolj poguma, da bi šla pogledat in preverit, kaj (če sploh kaj) se je zgodilo. Ob neki drugi priliki se je senzorska luč na garaži nenehno prižigala in ugašala, čeprav ni bilo videti nikogar v bližini, povrhu pa stvari niso bile na svojem prostoru. Najhujše pa je trikratno zvonjenje dedkovih ur.

Še vedno hodim tja in pazim na živali, a spim na kavču ob prižgani televiziji. Kaj morem, zaslužek je dober.

Vir: Graveyard

Priporočamo