"Človek še zmeraj nosi v sebi precej živalskih nagonov, denimo svojo jezo, svoje sovraštvo, ljubosumje, svojo posesivnost. Zdi se, da vse, kar je bilo v človeku tarča obsojanja, pripada zelo globoko vkopanemu nezavednemu. In celotno delo duhovne alkimije se ukvarja s tem, kako se znebiti živalske preteklosti," pričenja eno od poglavij Osheve knjige Zlata zrna.
Osho nadaljuje ...
Človek bo ostal razklan, če se ne bo otresel živalske preteklosti. Živalska preteklost in njegova človeškost ne moreta obstajati kot eno, ker ima človeškost natančno nasprotne lastnosti. Zato človeku preostane le še, da postane dvoličen.
Ko gre za formalno obnašanje, sledi idealom človeštva o ljubezni in resnici, svobodi, neposesivnosti, sočutju. Vendar to ostaja le zelo tanka plast, saj se lahko vsak hip pojavi skrita žival, in vsako nesrečno naključje jo lahko privabi. In ne glede na to, ali vznikne ali ne, je notranja zavest razdeljena.
Razdeljena zavest pa od nekdaj ustvarja koprnenje in vprašanje: kako postati skladna celota, ko gre za posameznika? In enako drži za celotno družbo: kako lahko iz družbe naredimo skladno celoto, brez vojn, sporov in razrednih delitev; brez delitev po barvi kože, kastah, verski pripadnosti ali narodih?
Namesto da razmišljamo v smislu revolucije in spreminjanja družbe, njene strukture, bi morali bolj razmišljati o meditaciji in spreminjanju posameznika. To je edina možna pot doseganja, da bomo lahko nekega dne odslovili vse delitve v družbi. Toda najprej jih moramo odsloviti v posamezniku – in to je mogoče.
Nič ne obstaja, na čemer bi bila oznaka »RESNICA« in kar bi nekega dne lahko našli, preprosto odprli škatlo, pregledali vsebino in rekli: »Čudovito! Našel sem resnico!« Takšne škatle ni.
Jasno je, zakaj ljudje govorijo o resnici, hkrati pa še zmeraj ostajajo v svetu laži. V svojem srcu koprnijo po resnici, sami sebe pa se sramujejo, ker niso resnicoljubni, zato govorijo o resnici. Vendar je to prazno besedičenje. Živeti v skladu z resnico se jim zdi prenevarno, zato si ne drznejo tvegati.
Enako velja tudi, ko gre za svobodo. Vsakdo si želi svobodo, kolikor gre za prazne besede. Nihče pa v resnici ni svoboden. In nihče si v resnici ne želi biti svoboden, kajti svoboda prinaša odgovornost, ne prihaja sama. Biti odvisen od nekoga pa je enostavno, saj odgovornost ob tem ni na vas samih, temveč na osebi, od katere ste odvisni.
Zato si ljudje ustvarijo shizofreno življenje. Govorijo o resnici, govorijo o svobodi in hkrati živijo v lažeh in živijo v suženjstvu ... v številnih vrstah suženjstva, kajti vsako suženjstvo vas odreši neke vrste odgovornosti. Človek, ki si v resnici želi biti svoboden, mora sprejeti velikansko breme odgovornosti. Svojih številnih odgovornosti ne more kar prevaliti na nekoga drugega. Kar koli počne, kar koli je, je odgovoren za to.
Resnično nenasilna oseba je človek, ki nikogar ne ubije, ki nikomur ne škoduje, ker je proti ubijanju in proti povzročanju škode. Če denimo kdo začne škodovati njemu, je prav tako proti povzročanju škode. Če kdo začne ubijati njega, je prav tako proti ubijanju in tega ne bo dovolil.
Nikdar ne bo sprožil nikakršnega nasilja, če pa se nasilje sproži proti njemu, se bo bojeval na vse kriplje. Šele tedaj lahko nenasilni ljudje ostanejo neodvisni, kajti sicer bodo sužnji in reveži in nenehno jih bodo ropali.
Biti vi sami vam daje vse, kar potrebujete za izpolnjenost, vse, kar dela vaše življenje polno smisla, pomembno. Edino, če boste vi sami in če boste rasli v skladu s svojo naravo, bo to prineslo s seboj izpolnitev vaše usode.
Predlog za Izbrano branje:
Karta tedna!
Izbrana karta tedna iz kompleta kart Mojstrtsvo ljubezni: TI SI UMETNIK DUHA!
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del