Vsi se bojimo intimnosti – drugo pa je, ali se zavedate tega. Intimnost pomeni, da se razgalite pred neznancem – in vsi smo neznanci; nihče nikogar ne pozna. Neznanci smo celo sebi, ker ne vemo, kdo smo.
Intimnost vas približa neznancu. Opustiti morate vse obrambne mehanizme; samo takrat je mogoča intimnost. Vas pa je strah, kaj bo neznanec storil z vami, če boste opustili vse obrambne mehanizme in maske. Vsi skrivamo tisoč in eno stvar, ne samo pred drugimi, ampak tudi pred seboj, ker smo odraščali v bolnem človeštvu, ki pozna najrazličnejše oblike represije, prepovedi in tabuje. Čeprav z nekom živimo trideset, štirideset let – to ni pomembno, tujost nikoli ne izgine, človeka še vedno doživljamo kot neznanca – počutimo se varneje, če ohranjamo vsaj kakšen obrambni mehanizem, vsaj malce razdalje, kajti nekdo bi lahko izkoristil našo šibkost, krhkost, ranljivost.
Vsakdo se boji intimnosti.
Težava postane bolj zapletena, ker vsakdo hoče intimnost.
Vsakdo hoče intimnost, sicer je človek v tem stvarstvu sam – brez prijatelja, ljubimca, nekoga, ki bi mu lahko zaupal, nekoga, pred komer bi lahko odprl vse rane. Rane pa se ne morejo zaceliti, če niso odprte. Bolj ko jih skrivate, nevarnejše postajajo.
Lahko postanejo rakaste.
Intimnost je po svoje ključna potreba, zato vsakdo hrepeni po njej. Želite, da bi bila druga oseba intimna, da bi opustila svoje obrambne mehanizme, postala ranljiva, odprla vse svoje rane, odvrgla vse svoje maske in lažno osebnost, ter popolnoma razgaljena stala pred vami. Po drugi strani pa se vsakdo boji intimnosti – želite biti intimni z drugim človekom, svojih obrambnih mehanizmov pa ne odstranite. To je eden od konfliktov med prijatelji, med ljubimci: nihče noče opustiti svojih obrambnih mehanizmov in nihče se noče povsem razgaliti in biti popolnoma iskren, odprt – oba pa potrebujeta intimnost.
Dokler ne pozabite na vse svoje zadržke in stvari, ki ste jih potlačili – to so darovi vaših religij, kultur, družb, staršev, šolstva –, ne morete biti intimni z nikomer.
Pobudo morate prevzeti sami.
Če pa ničesar ne tlačite v sebi, ste brez zadržkov, nimate niti ran.
Če živite preprosto, naravno, vas ni strah intimnosti, ampak občutite izjemno radost, ko se dva plamena tako približata drug drugemu, da skoraj postaneta eno.
In srečanje je neverjetno zadovoljujoče, izpolnjujoče, prinaša obilo hvaležnosti. Preden pa ste lahko intimni, morate popolnoma pospraviti svojo hišo.
Samo človek, ki meditira, lahko dopusti, da se zgodi intimnost.
Ničesar ne skriva. Ni ga več strah, kaj bi bilo, če bi drugi izvedel kaj o njem. Ima samo tišino in ljubeče srce.
Sprejmite se v celoti. Če se ne morete, kako lahko pričakujete, da vas bo sprejel nekdo drug? In vsi vas obsojajo, naučili pa ste se samo nečesa: obsojati sebe. Skrivate se; menite, da vaš jaz ni nekaj lepega, kar bi lahko pokazali drugim. Veste, da so v vas skrite grde stvari, veste, da se v vas skrivajo zlovešče stvari, veste, da v vas preži živalskost. Dokler ne boste spremenili načina razmišljanja in se sprejeli kot eno izmed živali v obstoju …
Beseda žival ni slaba. Preprosto pomeni, da ste živi – angleški izraz animal izvira iz besede anima. Kdor je živ, je žival.
Ampak ljudi učijo: »Niste živali; živali so precej pod vami. Ste ljudje.« Vcepili so vam lažni občutek večvrednosti. Obstoj ne verjame v večvrednost in manjvrednost. Obstoju se vse zdi enako – drevesa, ptice, živali, ljudje. V obstoju je vse sprejeto prav takšno, kakršno je, in ni obsojanja.
Če brezpogojno sprejmete svojo seksualnost, če sprejmete, da so človek in vsa bitja na svetu krhka, da je življenje zelo tanka nit, ki se lahko v vsakem trenutku pretrga … Sprejmite to in opustite lažni ego – niste ne Aleksander Veliki ne Mohamed
Ali – preprosto razumite, da je vsakdo lep v svoji vsakdanjosti, in vsakdo ima slabosti; te so del človeške narave, kajti niste ustvarjeni iz jekla. Imate zelo krhko telo. Življenje v telesu je možno v razponu od 36 do 42 stopinj – zgolj šest temperaturnih stopinj. Če padete pod to mejo, umrete, če jo presežete, ste prav tako mrtvi. Enako velja za tisoč in eno stvar v vas.
Ena od vaših najosnovnejših potreb je potreba po tem, da vas nekdo potrebuje. Ampak nihče noče sprejeti dejstva, da je naša osnovna potreba to, da nas nekdo potrebuje, ljubi, sprejema.
V življenju se neznansko pretvarjamo in smo hinavski – zato intimnost poraja strah. Niste, kar se zdite. Vaš videz je lažen.
Nemara se zdite kot svetnik, globoko v sebi pa ste še vedno slaboten človek z vsemi željami in hrepenenji.
Najprej se morate sprejeti v celoti – navkljub vsem vašim tradicijam, ki človeštvo pehajo v norost. Ko se sprejmete takšne, kakršni ste, strah pred intimnostjo izgine. Ne morete izgubiti spoštovanja, ne morete izgubiti svoje veličine, ne morete izgubiti svojega ega. Ne morete izgubiti svoje pobožnosti, ne morete izgubiti svoje svetniškosti – vse to ste opustili sami. Kot majhen otrok ste, neskončno nedolžen. Lahko se odprete, saj niste napolnjeni z grdimi potlačenimi stvarmi, ki so se sprevrgle v sprijenosti. Lahko poveste vse – pristno in iskreno. In če ste pripravljeni biti intimni, tudi drugega človeka spodbudite, naj bo intimen. Vaša odprtost mu pomaga, da je tudi on odprt do vas. Ker v svoji preprostosti niste domišljavi, to omogoči tudi drugemu, da uživa v preprostosti, nedolžnosti, zaupanju, ljubezni, odprtosti.
Ste ujetnik neumnih zamisli. Strah vas je, da bo drugi dojel, da ste zelo intimni z njim. Ampak ljudje smo krhka bitja – najbolj krhka v vsem obstoju. Človeški potomec je najkrhkejši potomec izmed vseh živali. Naraščaj drugih živali lahko preživi brez matere, očeta, družine. Otrok pa takoj umre. Ta krhkost torej ni nekaj, kar naj bi obsojali – gre za najmogočnejši izraz zavesti. Cvet vrtnice je krhek; ni kamen. Ni se vam treba počutiti slabo, ker ste cvet vrtnice in ne kamen.
Samo ko človeka postaneta intimna, nista več neznanca.
Za več branja!
Več v knjigi INTIMNOST na povezavi: TUKAJ
Več na spletni strani izBranih knjig: www.primus.si
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču