Dve osebi, ki sta se počutili osamljeni, lahko skleneta dogovor, se lahko združita. Zapomnite si, da nista ljubimca. Ostajata osamljena, a zdaj zaradi navzočnosti drugega ne čutita osamljenosti, to je vse. Nekako se slepita. Njuna ljubezen ni nič drugega kot prevara, s katero slepita sama sebe: "Nisem osamljen, nekdo drug je ob meni."
Ker se srečujeta dve osamljeni osebi, se njuna osamljenost v osnovi podvoji ali celo večkrat pomnoži. To se običajno zgodi. Osamljene se počutite, ko ste sami, ko pa ste v odnosu, ste nesrečni. To je vsakdanje opažanje. Ko ljudje niso v razmerju, se počutijo osamljene in iščejo nekoga, s komer bi bili povezani. Ko so z nekom povezani, se začne nesrečnost. Tedaj čutijo, da je bilo bolje biti sam – vse to je preveč.
Kaj se zgodi? Dva osamljena človeka se srečata – torej se srečata dve mrakobni, užaloščeni, nesrečni osebi – in nesrečnost se pomnoži. Kako naj bi dve grdoti postali lepi? Kako bi lahko združitev dveh osamljenosti prinesla občutek popolnosti, celovitosti? Nemogoče. Izkoriščata drug drugega, nekako se trudita slepiti sama sebe skozi medsebojno povezanost, vendar to slepilo ne gre prav daleč. Dotlej ko se zaključijo medeni meseci, se zaključi tudi zakonska zveza. Gre le za začasno iluzijo.
Resnična ljubezen ni iskanje nečesa, s čimer bi se zoperstavili osamljenosti. Resnična ljubezen pomeni, da osamljenost preobrazite v samost, da pomagate drugemu. Če osebo ljubite, pomagate tej osebi, da zna biti sama. Ne poskušate je zapolniti. Ne poskušate je s svojo navzočnostjo na nekakšen način dopolniti. Drugemu pomagate biti sam, biti tako poln iz svojega lastnega vira, da vas sploh ne potrebuje.
Ko je oseba popolnoma svobodna, je iz te svobode mogoče dajati. Tedaj ta oseba veliko daje, a to ni njena potreba; daje veliko, a ne v obliki kupčije. Daje veliko, ker ima veliko. Daje, ker uživa v dajanju.
Preberite več na Sensa.si
