Osho, eden drznih in manj tradicionalnih mislecev, je rad poudarjal, da je najboljši način, da zapravimo svoje življenje, to, da do njega gojimo neko prepričanje.
Vsa naša prepričanja, sodbe in trditve so namreč nastale v našem umu, življenje samo pa je preprosto močno preveliko, da bi ga lahko omejevale meje našega uma. Naša stališča so preprosto naša stvaritev, tako kot naši predsodki in vsi -izmi, ki jih tako radi čislamo.
Življenje ni naš proizvod. Prav nasprotno. Mi smo zgolj mali val tega širnega oceana, ki mu pravimo življenje: "In kakšen odnos naj bi imel val do oceana? Kakšne vrste prepričanje naj bi bilka trave gojila do zemlje, meseca, sonca, zvezd? Vsa naša stališča so egoistična, vse naše sodbe neumne. Življenje ni filozofija, ni problem. Življenje je misterij. In zato ne bi smeli živeti po nekih šablonah, pod določenimi pogoji, temveč bi morali zares začeti živeti iz danega trenutka."
Če se v odnosu do življenja omejujemo z definicijami o tem, kaj naj bi bilo, življenje izgublja svoj smisel.
Osho zato zavrača vsiljevanje takšnih prepričanj s strani religij in se med drugim na tej točki razhaja z Budo, ki je trdil, da življenje samo po sebi ni nič drugega kot tragedija. Problem danega prepričanja je, da vsi tisti, ki se tega navzamejo, na koncu dejansko ugotovijo isto. To, kar verjamejo, se nenazadnje materializira v življenju, ki ga živijo.
"Če življenje postane tragedija, to postane zaradi nas samih. V nasprotnem primeru je lahko življenje tudi brezmejno veselje. Da pa bi se tega zavedli, bi morali široko odpreti svoje srce," še trdi Osho.
Preberite več na Sensa.si
