Skoraj vsi, ki jih poznate, si v svojem življenju želijo ustvariti varen in topel pristan. V njihov sanjski dom si želijo pripeljati čudovitega partnerja in z njim imeti čudovite otroke. Potem pa čez desetletja ugotovijo, da jim je partner zgolj tujec, otroci pa iz njihovega gnezda slej ko prej 'odletijo' ...
Vas zanima, kaj si o vsem tem misli duhovni učitelj Osho, ki je znan po svoji netradicionalnosti? V nadaljevanju si preberite izbrano sporočilo obstoja iz OSHO-ve zakladnice modrosti: ZLATA ZRNA:
Ljudje, ki iščejo dom, zmeraj zaidejo v brezup in bodo nazadnje čutili: »Bili smo ogoljufani, življenje nas je ogoljufalo. Nekako nam je podtaknilo željo po tem, da bi našli dom, vendar ni nikakršnega doma, ki bi ga lahko našli, saj enostavno ne obstaja.«
Na vse mogoče načine si prizadevamo ustvariti dom. Nekdo si najde moža, nekdo ženo, nekdo na svet donosi otroke ... Kdo drug poskuša ustvariti družino, ki je psihološki dom. Kdo ne sezida zgolj hiše, temveč iz nje poskuša narediti skoraj živo entiteto. Neka oseba poskuša zgraditi hišo svojih sanj, da bi mu zapolnila vso toplino, da bi v tem mrazu ...
In res je hlad obstoja širen. Vse vesolje je tako hladno, tako brezbrižno, da si želite zase ustvariti majceno pribežališče, kjer lahko čutite, da je za vas poskrbljeno, da vas nekaj varuje, da je to nekaj, kar vam pripada, da ste lastnik, ne pa brezdomni potepuh.
Vendar bo ta zamisel za vas v resnici ustvarila nesrečnost, kajti nekega dne boste ugotovili, da sta si z možem, s katerim ste živeli, z ženo, s katero ste živeli, tujca. Celo po petdesetih letih skupnega življenja tujost ni izginila. Nasprotno, še poglobila se je. Manj tuja sta si bila prvi dan, ko sta se spoznala.
Ko je čas mineval in sta bila skupaj, sta si postajala vse bolj tuja, ker sta se vse bolje spoznavala, tako da zdaj sploh ne razumete, kdo pravzaprav je druga oseba. Bolj ko sta se spoznavala, manj vesta.
Zdi se, da bolj ko ste se seznanjali z neko osebo, bolj ste se začeli zavedati, da o njej ne veste popolnoma ničesar in da ni poti, kako odpraviti to nevednost.
Svoje otroke, za katere ste mislili, da so vaši otroci, nekega dne prepoznate kot nekoga, ki sploh ni vaš otrok. Bili ste zgolj prehod, skozi katerega so prišli. Svoje lastno življenje imajo, popolni tujci so.
Ne pripadajo vam. Našli bodo svoje lastne poti in svoje lastno življenje. Kdo je z vami? Nihče ni z nikomer.
Venomer ste v množici, vendar ste sami. Ali ste sami v množici, ni pomembno. Ali ste sami doma ali pa ste samo potepuh, ni pomembno.
Za ego samost nikoli ne pomeni radosti. Ego uživa, ko si podredi nekoga, ko lahko reče: »Višji sem od tebe, večji sem od tebe.«
Ego nikdar ne more uživati v samosti. Kakšen pa je smisel tega, da bi v samosti sploh imeli ego?
Živite in ljubite, in ljubite popolnoma in intenzivno – vendar nikoli ne nasprotujte svobodi. Svoboda bi morala ostati najvišja vrednota.
Nenehno so nas učili, da ljubezen pomeni razmerje, zato smo se privadili na to idejo. Vendar to ne drži. To je najnižja vrsta ljubezni, ki je zelo onesnažena.
Ljubezen je stanje biti.
Vsakič, ko posameznik spozna del resnice, se v srcu zgodi ples. Srce je edino pričevanje o resnici.
Ne more pa pričati z besedami. Lahko le priča po svoje: skozi ljubezen, ples, glasbo, ne pa tudi z besedami. Govori, vendar ne govori z jezikom ali logiko.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču