Paramhansa Jogananda o svetovih, ki so lepši od raja, iz katerega smo bili izgnani!

18. 4. 2019
Deli
Paramhansa Jogananda o svetovih, ki so lepši od raja, iz katerega smo bili izgnani! (foto: profimedia)
profimedia

»Spoznal sem, da življenje vztraja sredi uničenja. Zato mora obstajati višji zakon, kot je uničenje. Če bo sledila temu zakonu, bo družba dobro in jasno urejena in življenje bo vredno življenja. Če je to zakon življenja, ga moramo uresniči v vsakodnevnem bivanju. Povsod tam, kjer so vojne in se moramo soočiti z nasprotniki, zmagajmo z ljubeznijo. Odkril sem, da je določen zakon ljubezni odgovoril v mojem lastnem življenju, zakon uničenja pa nikoli.«

Desetletja po izidu izvirnika leta 1946 je izšel nov prevod originalne izdaje Avtobiografija jogija, ki jo je napisal prvi indijski mojster joge Paramhansa Jogananda, čigar poslanstvo je bilo živeti in učiti na Zahodu. Leta 1920, ko je na svojem, kot ga je sam klical, 'duhovnem pohodu', prekrižaril Združene države, so njegovi poslušalci napolnili največje ameriške dvorane. Gre za edinstveno knjigo, ki je pomagala sprožiti in navdihovati duhovno revolucijo na Zahodu.

»Zelo redko se zgodi, da prerok veličine Paramhanse Joganande, lastnoročno napiše poročilo o svojih življenjskih izkušnjah. Otroška odkritja, njegovi obiski svetnikov in indijskih mostrov, leta učenja v ašramu njegovega učitelja in dolgo skrito učenje samouresničenja, vse to je postalo z njegovim zapisom dosegljivo zahodnemu bralcu. Sledilci različnih duhovnih poti so prepoznali Avtobiografijo jogija kot mojstrovino duhovne literature. Knjiga pa je kljub vsej globini polna nežnega humorja, živih zgodb in praktične zdrave pameti,« so v uvodu slovenskega prevoda med drugim zapisali založniki in dodali, da je dotični ponatis identičen besedilu prve izdaje, ki jo je leta 1964 izdala Filozofska knjižnica v New Yorku.

Ponovni natis originalne izdaje je prišel tudi ob ravno pravem času. Izdaja je namreč sovpadala s stoto obletnico rojstva Paramhanse Joganande, leta 1893.

»Tvoj sin bo jogi!«

»Ne morem pozabiti nebogljena ponižanja zgodnjega otroštva. Z odporom sem se zavedal svoje nezmožnosti hoje in govora. Valovi molitve so se dvignili v moji notranjosti, ko sem uvidel svojo telesno nebogljenost. Moja močna čustvenost se je mentalno izražala z besedami različnih jezikov. Sredi te notranje zmešnjave se je moje uho postopoma privadilo besedam mojih ljudi iz bengalskega okolja. Kako varljiv je obseg otroškega uma, za katerega odrasli mislijo, da je omejen le na igrače in prstke,« o otroštvu piše jogi, ki je s svojo zgodbo desetletja navduševal tudi duhovno najbolj zakrnele Zahodnjake. Paramhansa pa je v to življenje vstopil z že prižganim duhovnim ognjem.

O tem jasno pričajo že njegovi uvodni zapisi v avtobiografiji na mestu, kjer se spominja umirajoče se mame in njenih zadnjih besed: »Prišla je ura, ko moram poročati o številnih nenavadnih dogodkih, ki so sledili tvojemu rojstvu. Prvič sem izvedela za pot, ki ti je usojena, ko si bil dojenček v mojem naročju. Takrat sem te nesla na dom sovjega guruja v Benares. Skoraj skrita za množico učencev sem komaj videla Lahirija Mahasayo, ki je sedel v globoki meditaciji. Božala sem te in molila, da bi naju velik učitelj opazil in blagoslovil. Medtem ko je intenzivnost moje tihe, vdane zahteve rastla, je odprl oči, in mi pomignil, naj pridem bliže. Ostali so se razmaknili, sklonila sem se k svetim nogam. Učitelj te je posedel v svoje naročje, držeč roko na tvojem čelu, kot je to v navadi pri duhovnem krstu: ’Mala mati, tvoj sin bo jogi. Kot duhovni motor bo popeljal mnogo duš v Božje Kraljestvo.’«

Zapisi Paramhanse, obogateni s fotografijami vseh pomembnih ljudi, ki jim je v svoji knjigi namenil svojo pozornost, bralca peljejo skozi razburljivo, predvsem pa nenavadno življenje jogija, v katerem ne manjka čudežev in globokih duhovnih resnic, hkrati pa gre za pripoved človeka, ki se tako kot slehernik bori sam s seboj in tako ali drugače prenaša tegobe vsakdana.

Tudi jogi Paramhansa Jogananda je bil na koncu koncev tudi človek iz mesa in krvi.

Dobesedno.

Jogijski trans

jogi»Nekega večera so bili komarji še posebej strupeni. Toda mojster je pozabil izdati svoje običajno navodilo. Nervozno sem poslušal pričakovano brenčanje insektov. Ko sem šel v posteljo, sem v smeri komarjev poslušal nepričakovano brenčanje insektov. K osem šel v posteljo, sem v smeri komarjev zmolil spravno molitev. Pol ure kasneje sem diskretno zakašljal, da bi pritegnil gurujevo pozornost. Prepričan sem bil, da bom od pikanja znorel, še huje pa je bilo brenčavo petje, s katerim so komarji proslavljali svoje krvoločne obrede. Mojster se ni premaknil. Previdno sem se mu približal. Nisem slišal dihanja. Prvič sem ga videl v jogijskem transu, izpolnil me je z grozo,« piše Paramhansa v enem od poglavij, v katerih opisuje leta v ašramu njegovega mojstra Sri Yukteswara, ki ga je v dani situaciji kmalu podučil takole: »Tako, nadobudni eksperimentator! Zakaj ne greš spat? Ali se mora ves svet spremeniti zaradi tebe? Spremeni sebe: pozabi na komarje.«

Ko je Paramhansa z nekaj več pohlevnosti ubogal mojstrov nasvet in se vrnil v posteljo, je ugotovil, da se mu naenkrat noben komar ni upal več blizu.

»Spoznal sem, da je moj guru pristal na zavese le zato, da bi mi ugodil. On se ni bal komarjev. S svojo jogijsko močjo jih je lahko prisilil, da niso grizli, ali pa se je umaknil v notranjo neranljivost. Z zgledom mi je kazal, sem pomislil. To je jogijsko stanje, za katerega si moram prizadevati. Jogi mora vstopiti in ostati v nadzavestnem stanju ne glede na številne motnje, ki so vedno prisotne v tem svetu. Naj bo to brenčanje insektov ali predirljivo bleščanje dnevne svetlobe, pričanje čutov mora biti ustavljeno. In potem pride zvok in vid svetov, lepših kot je raj, iz katerega smo bili pregnani.«

Za več branja o nadvse zanimivem življenju jogija si ob priliki v roke vzemite nov ponatis avtobiografije Paramhanse Joganande in dovolite, da vas navduši za duhovne bisere, ki so bili vir navdiha za milijone ljudi po celem svetu.

Priporočamo v branje!

Paramhansa Jogananda: Avtobiografija JOGIJA

PrimusTo ni navadna knjiga temveč duhovni zaklad. Za vse iskalce resnice pomeni branje njenega upanja polnega sporočila začetek velike avanture.

Zelo redko se zgodi, da prerok veličine Paramhanse Joganande, lastnoročno napiše poročilo o svojih življenjskih izkušnjah.

Otroška odkritja, njegovi obiski svetnikov in indijskih mojstrov, leta učenja v ašramu njegovega učitelja in dolgo skrito učenje samouresničenja, vse to je postalo z njegovim zapisom dosegljivo zahodnemu bralcu. Sledilci različnih duhovnih poti so prepoznali Avtobiografijo jogija kot mojstrovino duhovne literature. Knjiga pa je kljub vsej globini polna nežnega humorja, živih zgodb in praktične zdrave pameti.

Novi prevod originalne izdaje Avtobiografija jogija iz leta 1946 je izšel pri založbi Primus.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju