Z Ireno Šafer smo potovali v pretekla življenja

Pred nekaj leti se je v tujih medijih množično pojavljala zgodba dečka Jamesa, ki je pri dveh letih nenadoma začel doživljati nočne more, v katerih je bil pilot sestreljenega vojaškega letala v drugi svetovni vojni. Starša sta obupano iskala logično razlago za informacije, ki jima jih je med odraščanjem vse pogosteje posredoval njun sin. Informacije so vsebovale polna imena vojakov, letala, letalonosilke, natančno poznavanje izrazov in mehanizacije, ki so jo takrat uporabljali ameriški vojaki, in še druge osupljive podrobnosti, ki jih je lahko poznal le nekdo, ki je bil dejansko tam. Jamesov oče se je odločil v vojaških arhivih raziskati zgodbo in na svoje presenečenje odkril, da se vse do zadnje podrobnosti ujema. James je na fotografijah prepoznal sebe in poimenoval prijatelje, poznal je koordinate, kjer je umrl. Staršema in javnosti ni preostalo drugega, kot da so sprejeli, da njun sin doživlja spomine iz svojega preteklega življenja.

James pa ni edini, ki se tako živo in z vsemi podrobnostmi spominja časov in življenj, ki so že minili. Za druge, ki na žalost ali pa na srečo nimamo vpogleda v svojo pretekla življenja, je na voljo regresoterapija.

Kako diplomirana ekonomistka postane terapevtka naravnega zdravljenja in regresoterapije?

V življenju me je vse bolj vleklo v raziskovanje nematerialnega dela našega obstoja. Moj sin je bil po rojstvu precej bolan in pri tem me je spremljal močan občutek, da obstaja še marsikaj drugega kot tisto, kar lahko primemo z roko ali vidimo z očmi. Po diplomi sem kar nekaj let delala v podjetju v svojem poklicu, nato pa prišla do točke, ko sem se želela res v celoti posvetiti svojemu drugemu delu življenja, v katerem sem se že leta učila, raziskovala in delovala na področju celostnega razumevanja našega obstoja.

In potem ste dejansko pustili redno zaposlitev?

Ja. V tistem času se je dogajalo mnogo sprememb v slovenskem gospodarstvu, jaz sem si vzela to dogajanje kot nekaj, kar me dodatno spodbuja, naj sledim srcu in usmerim vse svoje moči v to, da začnem opravljati poklic, ki me izpolnjuje na vseh ravneh. S podjetjem smo sporazumno končali sodelovanje, čeprav mislim, da sem se jim zdela malo trčena. (smeh)

In zdaj?

Zdaj delam več kot kdaj prej. (smeh) Delo je postalo pravzaprav način življenja, ki ga ne bi zamenjala za kaj drugega. Poleg terapij in svetovanj povezujem tudi različne terapevte in ljudi na splošno, saj močno verjamem v to, da se ljudje povezujemo med seboj, da se omogoči pretok informacij in znanj za skupno dobro.

Zakaj ste se odločili za regresoterapijo. Predstavljam si, da ne verjame vsak v to, da smo preživeli že mnogo življenj, ki se jih ne spomnimo?

(smeh) Regresoterapija je zelo močno orodje, s katerim si lahko zelo olajšamo življenje, sploh pri rečeh, ki jih poskušamo rešiti na vse mogoče načine, pa se kar ne premaknejo. Pa naj bo to v odnosih, karieri, osebnih premikih, materialnem blagostanju. Če pri ljudeh začutim, da bi jim regresoterapija pomagala, potem jim ponudim in razložim to možnost. Do zdaj še nisem srečala nikogar, ki bi jo zavrnil. (smeh) Ali pa po njej dejansko ne bi začutil olajšanja tako v sebi kot v življenju.

Kaj se pravzaprav zgodi v regresoterapiji?

Obstaja hipnotična in nehipnotična regresoterapija. Jaz izvajam to zadnjo. Pri njej je človek ves čas pri polni zavesti in sam spremlja vtise, ki jih prejema. Jaz ga vodim, podpiram in usmerjam, da se ne zaplete v množici informacij in vpogledov, ki jih dobi. Vsakogar, ki se odloči za regresoterapijo, posebej pripravim na postopek in po kocu tudi pomagam zaključiti morebitne nejasnosti, tako da človek kljub ponavadi zelo močnemu spoznanju odide stabilen. Drugače pa med terapijo telo in možgane sprostim do alfa stanja, ki je tisto, kar omogoča dostop do spominov, ki se jih sicer navadno ne zavedamo.

Obstaja vse več ljudi, ki se spontano spomnijo kakšnih prejšnjih življenj in jih opisujejo z osupljivimi podrobnostmi.

Ja, seveda, tudi to se dogaja. Živimo v času, ko se začenjamo vse bolj zavedati, da nismo samo telo in vloge, ki jih živimo. Tudi pri regresoterapiji poudarjam, da ne gre za vloge in druge slike, ki jih prejmemo zaradi njih samih, ampak da je pomembna njihova vsebina. Ta je tista, ki nam zelo natančno sporoča princip, zaradi katerega na nekem področju v zdajšnjem življenju ne moremo naprej. Potem ko še v regresoterapiji odpustimo, sprejmemo sebe in konflikt, se ta razreši na zelo globoki ravni in se posledično pokaže tudi v našem življenju in v nas samih.

Opišite nam tipično zgodbo, ki se ponavlja v vaši praksi.

Tipičnih zgodb je kar nekaj, v resnici imamo ljudje v smislu izkušnje veliko več skupnega, kot se nam zdi. (smeh)

Nekdo, ki ima na primer v tem življenju tri otroke, čuti samo za enega od njih pretiran strah, da bi se mu kaj zgodilo. V regresoterapiji se nato vrne v čas, ko se je tak dogodek v resnici zgodil in je povzročil globoko bolečino ob izgubi. S tem, ko se v regresoterapiji človek sooči in pomiri z dogodkom, se tudi pretiran strah neha pojavljati in ga lahko končno spustimo iz življenja.

Veliko je tudi partnerskih ali družinskih zgodb, kjer kljub trudu ljudje med seboj ne morejo premostiti nekih zamer, strahov in bolečin. Med regresoterapijami se nato brez izjeme izkaže, da vse skupaj izhaja iz davne preteklosti, in ko se doseže sprava tam, se razrahlja, včasih pa čudežno izgine problem tudi v današnjem življenju. To ne pomeni, da se odnosi na primer avtomatično popravijo, ampak da naše delovanje dejansko rodi sadove, ki jih prej ni.

Kaj pa zgodbe o grozodejstvih, ki smo jih zagrešili?

Seveda se dogaja tudi to in pogosto ni lahko sprejeti, da smo (bili) zmožni početi kaj takšnega. Včasih dobimo tudi informacije, da smo bili mi tisti, ki smo doživeli namerne poškodbe in smrti. Ampak v regresoterapiji smo zelo zavarovani. Zelo redko se zgodi, da smo dejansko priča takšnim dogodkom 'v živo'. Večinoma dejansko ne doživimo, ne vidimo ključnega dogodka, ampak prejmemo samo vedenje o njem in ravno dovolj okoliščin, da vemo in zaupamo prejetemu. Pri tem ni pomembno, ali verjamemo v pretekla življenja ali ne. Pomembno je, da globoko v sebi začutimo, da smo prišli do vsebine, do resnice, ne do travme. Resnica namreč resnično osvobaja. Travma in krivda pa razen tega, da pokažeta na nekaj, s čimer se moramo soočiti in prevzeti odgovornost, samo povzročata zaplete in ujetosti.

Je torej regresoterapija ključna reč, ki bi jo morali doživeti v življenju?

Ne, ni. Vsaj če govorimo v nekih običajnih okvirih življenja. Naša preteklost, s katero še nismo opravili, sprejeli odgovornosti, se namreč tudi v našem trenutnem življenju vedno znova pojavlja v različnih oblikah, a vedno z enako bistveno vsebino. Če zmoremo, jo lahko razrešimo tudi tako, da svoje odzive, mišljenja, navade raziščemo, spremenimo in s tem dosežemo enak rezultat. Je pa res, da nam pravilno vodena regresoterapija olajša in skrajša pot do razrešitve, ki se tudi sicer zgodi bolj celostno, kot če lovimo posamične delce svojih izkušenj. V nekaterih primerih pa je dejansko nepogrešljiv del celjenja posameznika.

Kako pa kot ekonomistka gledate na to, da je v Sloveniji duhovnost kar popularna tržna »niša« za marsikoga?

Ne samo v Sloveniji, po vsem svetu je tako. Jaz vidim to kot nekaj, kar je dobro, kar je kazalnik po principu povpraševanja in ponudbe, ki je v končni fazi usmerjen k boljšemu jutri za vse. Seveda je znotraj tega ogromno šarlatanstva in tudi grobih etičnih kršitev, ki se absolutno ne bi smele dogajati. Pa vendar je hkrati »duhovni biznis« močno pripomogel k temu, da duhovnost, drugačne zdravilske prakse niso več tabu in so prisotne tako ali drugače v večini gospodinjstev, tudi prek medijev. Resnično žal mi je za vse, ki so znotraj tega doživeli slabe izkušnje, vendar se je treba zavedati, da tudi ljudje odigramo svoj del v takšnih zgodbah. Moram poudariti, da to ni nikakršno opravičilo za brezvestno ravnanje tistih, ki delujejo samo za zaslužek in izvajajo podle manipulacije s tistimi, ki jim zaupajo, da naj jim pomagajo iz stiske. Hočem reči, da je na nas vseh, da se začnemo zavedati lastne odgovornosti za svoje življenje in ne nasedamo praznim obljubam in poceni rešitvam. Resnica, tudi duhovna, je v resnici preprosta. Vendar pot do nje ne pelje po bližnjicah v smislu, da bo nekdo drug naredil nekaj namesto nas. Lahko nas pa izjemno dobro podpre in vodi k temu, da si danes z večjo lahkoto ustvarimo bolj zdravo in harmonično življenje, ki nam ponuja vse, kar potrebujemo za to. In nam pomaga odkriti vse tisto, kar že nosimo v sebi in nam vse to tudi zagotavlja. V resnici je vsega dovolj za vse.

Osebna izkušnja bralke Maje!

Hvaležna sem, da si delimo življenje

Kljub podrobnim opisom si nisem znala točno predstavljati, kako se zgodi, da se nenadoma spomniš neke daljne preteklosti. Ko pa se je zgodilo, je bilo čisto preprosto. V nekem trenutku sem preprosto začutila, da sem v drugem telesu.

Bila sem še jaz, vendar je bil občutek za malenkost drugačen kot sicer. Informacije sem dobivala tako, kot da bi sanjala ali opazovala sanje v budnem stanju.

Bila sem mlado dekle, sirota iz severa, ki je živela v nekem italijanskem obmorskem mestu in sanjarila o ljubezni in z vsem bitjem čutila neskončno mladostniško zaupanje v srečno življenje. V končni fazi pa sem zaradi nikakršnega statusa končala kot sopotnica drobnega, plešastega meniha, ki me je imel srčno rad in me je rešil pred tipično usodo deklet brez imetja v tistem času. Čeprav sem se zavedala, da sem imela kljub vsemu velikansko srečo, nisem zmogla sprejeti, da ne bom imela otrok in da so bile moje sanje o postavnem črnolasem možu le sanje, ki se ne bodo nikoli uresničile.

Irena me je prosila, da si odpustim in tudi njemu in se zahvalim za vse, kar se je zgodilo. V trenutku, ko mi je dejala, naj se mu zazrem v oči, se je mali menih prelevil v sedanjega očeta mojih otrok, me prijel za roke in dejal: »Oprosti mi. Žal mi je, da si tako nesrečna, a drugače ne gre. Obljubim ti, da se bova spet srečala. Takrat bom imel temne lase in bom izpolnil vse tvoje želje.«

Bila sem popolnoma presenečena in osupla, saj takšnega razpleta res nisem pričakovala. Čeprav sem prejela tako ljubeče sporočilo, je trajalo kar nekaj časa, da se mi je srečanje, ki sem doživela tako živo in resnično, umestilo v sedanje življenje. In priznam, včasih ko pogledam svojega temnolasega moža in najine otroke, se v meni utrne še ena iskra več, ko pomislim, kako srečna in hvaležna sem, da si delimo življenje.

Besedilo: Maja Grilc // Fotografije: Marko Preželj

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču