Resnične zgodbe: neverjetna in čudovita srečanja z angeli (2. del)

2. 12. 2020
Deli
Resnične zgodbe: neverjetna in čudovita srečanja z angeli (2. del) (foto: profimedia)
profimedia

Če se po prvem prvem delu resničnih zgodb, v katerih so ljudje pripovedovali o svojih izkušnjah z angeli, kakšen nejeverni Tomaž ni omehčal, ima novo priložnost za premislek.

Spet vam ponujamo tri osebne pripovedi tistih, ki verjamejo, da jim je angel pomagal, ko so ga potrebovali.

Rešil mi je življenje

Moj angel varuh ni bil privid, pojavil se je v pravem, otipljivem telesu.

V osmem razredu sem imela prvega fanta, ki pa je nenadoma umrl. Njegova smrt me ni zgolj prizadela, ampak tudi presenetila. Mučila me je depresija, komajda sem zmogla toliko moči, da sem vstala iz postelje. Leto pozneje me je spolno napadel fant, ki sem ga imela za prijatelja. Tisto noč sem razmišljala o samomoru.

Moj prijatelj iz drugega razreda osnovne šole je prepoznal mojo stisko. Tolažil me je, me prepričeval, da bodo prišli boljši časi, mi stal ob strani. Postala sva najboljša prijatelja, spoznala sva se do obisti, si brala misli, zadoščali so pogledi.

Med nekim pogovorom mi je obljubil, da bo vedno pazil name. Vprašala sem ga, če je moj angel varuh. Za trenutek je pomolčal, na njegovem obrazu se je pojavil čuden izraz, nato pa mi je pritrdil. Vedno mi je (in mi še) svetuje, kaj naj naredim in vedno natančno predvidi, kaj se bo zgodilo.

To jutro sem izvedela, da umira. Težave s srcem. V meni se vse podira, a se tolažim, da bo šel v nebesa, odkoder je prišel in kamor po svetosti tudi spada. Neimenovana

Pomoč v ključnem trenutku

Poleti leta 1997 sva kupila hčerki Sari novo žimnico za pograd. Novo žimnico sem nosila po stopnicah in potem nameravala staro spraviti dol. Naše stopnice so nekoliko nerodne, zato sem si kar naprej prigovarjala, da moram biti previdna. Mož je invalid in že štiri leta ni delal, brez moje plače bi bili na cesti. Vrh stopnic sem skozi okno videla najine tri otroke, ki so se razigrano podili z nemškim ovčarjem, ter moža, ki je pozorno pazil nanje. Nadaljevala sem z delom. Ko sem skušala spraviti staro žimnico navzdol po stopnicah, mi je noga zdrsnila. Začela sem padati in v delčku sekunde mi je skozi glavo zdrvelo nešteto vprašanj. Kaj če si zlomim nogo, kaj če se zgodi še kaj hujšega? Na glas sem rekla: »Ljubi bog, pomagaj mi. Pošlji mi kakšnega angela.« Pa nisem dobila le enega, ampak dva. Dve močni, moški roki sta me zagrabili pod pazduho in me potisnili navzgor, drugi par rok, ki sem jih začutila na gležnjih, mi je noge čvrsto postavil na stopnico. Pogledala sem navzdol, in glej, žimnica je bila ob vznožju stopnic, lepo, pokončno postavljena ob steno.

Začudena sem šla ven in vprašala moža, če je bil v hiši. Ni bil, no pa tudi dveh parov rok nima. Kristy

Angel mi je ozdravil otroka

Z enoletnim sinom sem bila v trgovini in si ogledovala stvari na neki polici. Takrat je nenadoma z računalniške mize zgrmel na tla zgornji del s policami in v zraku zadel otroka v glavo. Potem so se deske odbile od tal in glasno pristale na tleh pri vozičku. Z grozo v očeh sem videla, kako je ena deska z vso močjo priletela v otrokovo glavo. Prestrašen in zbegan je za trenutek otrpnil, nato je začel neutolažljivo jokati od bolečine. Nisem vedela, kaj naj naredim, kako hudo je poškodovan. Krvavel je, pomislila sem na notranje poškodbe. Zmedeno sem tolažila otroka in upala, da bo vse v redu.

Takrat me je nekdo potrepljal po rami. Zagledala sem starejšega gospoda afriških korenin. Nosil je rjav dežni plašč in klobuk, pod roko je imel biblijo. »Smem moliti zanj?« me je vprašal. Nemo sem prikimala. Položil je roko na otrokovo glavo in nekaj minut tiho mrmral molitev. Ko je končal, je sin nehal jokati. Močno sem ga objela, potem pa sem se obrnila, da bi se zahvalila prijaznemu gospodu … A je izginil. Preiskala sem trgovino, pogledala v vsak kotiček, a o prijaznem možu ni bilo ne duha ne sluha. Izginil je. Z otrokom sem šla na rentgensko slikanje in vse je bilo v redu … po zaslugi mojega angela varuha. Hvala. Myrna B.

Vir: ThoughtCo.

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj