Vsak tvoj vzklik o ljubezni in zaupanju, tokrat ne bi bil odveč. Nahajaš se na pragu lastne kreacije, ki ti bo na dolgi rok lahko prinesla tisto, kar že nekaj časa želiš udejanjiti v svojem življenju. Vendar, v trenutku uresničenja, ne bodi zaletav. Dovoli, da preteč tvoj čas in se ob tvoji dozorelosti, tvoje večno hrepenenje, tudi udejanji v tvojem življenju.
Pozabljaš na čas, čeprav si suženj prav njega, saj si želiš, da bi bilo urejeno vse takoj in zdaj. To je na nek način lahko razumeti, saj želiš živeti. Spet po drugi strani, pa si življenje ustavljaš z mašili časa in tega, kako bi moralo biti.
Zavedaj se, da je prav v tem trenutku, prav vse tako kot mora biti. Kajti, edino na tak način, si lahko ti kot posameznik, postavljen v ta prostor, od koder tudi na dolgi rok uresničuješ svoje na videz nepomembne korake. Ampak, so prav ti koraki še kako zelo pomembni. Zato, da v tvojem pravem trenutku, uspeš, zasiješ in naznaniš svoj namen.
Ne dovoli se zmesti, saj bi mnogi iz tvoje okolice želeli, da se sam ne bi zmogel postaviti in vzpostaviti stika s seboj. A to je tvoja največja preizkušnja. Ti daješ hitrost kreaciji in kreacija daje smisel tebi.
Kakor koli že to razumeš, je v tvojem danem trenutku, tako prav. Le dovoli si spustiti misli, se nehaj obremenjevati z nečim, kar je že postavljeno in samo čaka na trenutek, ko boš sam zbral dovolj moči, da se izluščiš iz preteklosti.
Pusti, spusti in dovoli torej, da v tvojo zgodbo vstopijo čudeži.
Zapisal po pripovedi Svete Antare, Uroš Adrian.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
