Prišel je čas, ko se je vredno zavedati sebe in tega, da je noč najbolj temna ob zori. Ta trenutek v vaša življenja znova prinaša upanje. Drži pa, da bo to upanje zares pridobilo na moči, je vredno zaupati, da je tisto slabo, kar vam v življenju ne služi več, resnično za vami.
Svet se koplje v vojni. Vojni vrednot, odeti z malodušjem. Kajti velika večina, slepo sledi tistemu, kar ni po energijski naravnanosti in zato tudi ne zmore živeti svoje zgodbe, v skladu s sebi lastno energijo. Prav vi boste, v tem obdobju, prišli do spoznanja o tem, kako zelo ste, zavoljo drugih ali pa zato, da bi celo ugajali drugim, izželi sebe. Prav zmaličili ste se. In vaši mrki obrazi, čeprav si želite vzhajajočega sonca, namesto njega na svojo dušno nebo, pripenjate zgolj oblake.
Edino, kar vas lahko dvigne iz oklepa nemoči, je priznanje, da ne zmorete več sprejemati nalog, ki vam jih nalagajo drugi. To ne pomeni, da se morate povsem umakniti, marveč je čas vnovične postavitve vaše energije v vaš svet osebnostne izraznosti.
Kar pomeni, da bi se bilo vredno, končno in za vselej, postaviti zase, izraziti svoj namen in povedati, izraziti tisto, kar si želite. Tako boste na vaše nebo pripeli sonce, ki se bo smehljalo tudi takrat, ko bodo, zaradi neposlušnosti sebe, v vaši preteklosti, zdaj tekle tudi solze.
Zapisano po pripovedi Nadangela Rafaela.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču