»Biti srečen je v naši družbi težje kot imeti probleme, se nad njimi pritoževati in imeti izgovore, zakaj ne živiš s polno paro,« mi še reče. Jaz pa se sprašujem, ali si sploh želim biti srečna v njenem smislu.
Ves čas v sebi negovati opevani blaženi mir, videti vse samo lepo, misliti in čutiti samo pozitivno, imeti stalen občutek izpopolnjenosti, potešenosti, zadovoljstva ...
Kot po filozofski definiciji, ki pravi, da je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Ne, to ne more biti to, ne zame in predvsem ne ves čas! Rada čutim različna čustva, tudi nemir, jezo, strah, žalost, hrepenenje, ki me ženejo dalje. Verjamem, da križi in težave, s katerimi se soočam z vso mešanico občutij, bogatijo mene in moje življenje. Tako si pustim biti, kdor sem v resnici, spoznavam se in posledično sprejemam ali se trudim spremeniti tisto, kar mi otežuje življenje. Na silo oziroma naučeno čutiti mir, tudi takrat, ko bi najraje kot žival tulil od jeze, se mi zdi tiščanje in tlačenje pravih čustev v sebi, za katere pa verjamem, da bodo prišli na dan kdaj drugič in v kakšni drugi obliki, kot je bolezen. Obe s prijateljico pa verjameva, da sreča ni to, da ti je vse prineseno k riti, da ti je postlano z rožicami, da se ti dogajajo same lepe stvari. Tudi dogodki in stvari, ki jim na splošno pridajamo negativni predznak, so v nekem smislu pozitivni, kar običajno dojamemo šele s časovno distanco.
Ko nisem bila sprejeta na delovno mesto, kamor sem se prijavila, sem bila grozno razočarana; ko je minilo nekaj časa in sem dobila drugo službo, ki jo obožujem, pa sem dojela, da je bilo tako prav. Sreča je zame torej bolj to, da znam sprejeti življenje v vseh barvah, tudi tistih, ki mi na prvo žogo niso všeč, in da čim več vsakdanjih trenutkov, pa kakršnikoli že so, čutim, da živim.
Preberite več na Elle.si
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
