5 srhljivih zgodb ljudi, ki so se srečali z duhovi!

5 srhljivih zgodb ljudi, ki so se srečali z duhovi! (foto: profimedia) profimedia
3. 5. 2020

Stiki s paranormalnim se ne dogajajo le v knjigah in filmih. Dokaz za to so resnične in srhljive pripovedi, s katerimi so postregli uporabniki spletnega portala reddit.

Morda spadate med skeptike, a boste ob prebiranju zgodb o strašenju, srečanjih z duhovi ter nenavadnih in včasih dih jemajočih dogodkih začeli verjeti v nadnaravno. Ali pa ne. Kakor koli že, naslednje izpovedi so vredne branja.

Fotografski dokaz

Sem terapevt za mentalno zdravje. Eden od shizofreničnih pacientov je pripovedoval, da se videva z deklico, ki prihaja v njegovo sobo in se pogovarja z njim. Prepričani smo bili, da gre za halucinacije, saj živi sam. Zdravnik, s katerim sem delal, je njegova pripoved izzvala in hotel je razbliniti iluzijo. Naročil mu je, na jo fotografira, tako da bi jo lahko tudi mi srečali in spoznali.

Ob naslednjem obisku je ... prinesel fotografijo. In da, na fotografiji je bila deklica. Osupli in zgroženi smo zrli v sliko: on je sedel na kavču, za njim pa je lebdela smetanasta, duhu podobna deklica, in ga ovijala s koprenastimi krili ali lasmi zelo svetle barve ... nežno svetlikajoča se podoba. Najbolj strašljivo in strah vzbujajočo sliko pa je ponujal naš pacient. Na kavču je sedel zvit v gubo in s sklonjeno glavo, videti je bil v hudi depresiji. Deklica ga je seveda strašila.

Odprtih ust smo zijali v sliko, naše brade so padle skoraj do tal. V sobi je bila popolna tišina, še buciko bi slišal, če bi padla na tla. Vsi smo natančno pregledali sliko in se strinjali, da je resnična. Pacient je bil preveč zmeden, da bi premogel znanje, potrebno za montažo slike. Fotografija je bila RESNIČNA! Še mi smo se prestrašili.

Zdravnik je skrajno osupel spoznal, da medicinska terapija ne bo zalegla in pacientu je svetoval, naj se pogovori s svojim duhovnikom.

Starec z masko

Nekoč sem prespal v prijateljičini hiši in njeni postelji. Imela je veliko dvojno ležišče, postavljeno ob steno, zato sva oba udobno spala. Ležal sem tako, da sem hrbet obrnil proti sobi, ona je ležala zraven mene.

Približno na polovici noči sem podrobno sanjal o svojem delu. Sanje niso bile nič posebnega, nekaj neumnega pač. A ko se je zgodba v sanjah razvijala, so podobe postajale vse bolj zlovešče. Moški z masko, podobno maskam v japonskih igrah kabuki, v katerih se prepletata ples in petje, me je začel loviti po moji pisarni in me skušal ubiti. Za nekaj trenutkov sem se predramil, kajti začutil sem, da nekdo stoji stoji za mano. Potem sem sanjal naprej in človek z masko me je našel. Začel sem se dramiti, postajal sem vse bolj buden in začutil sem, da me nekdo nežno boža po laseh.

Preplašen in rahlo zmeden, saj sem bil še vedno delno v sanjah, se nisem upal niti premakniti. Potem sem zaslišal hrapav glas izza mojega hrbta: »Pozdravljena deklica,« in še nekaj drugih besed, ki se jih ne morem spomniti. In ves čas sem čutil božanje po laseh.

Takrat sem se povsem zdramil, a sem še vedno nepremično ležal. Oči sem stiskal skupaj, bal sem se za svoje življenje. Končno sem zbral pogum, se usedel na postelji in pogledal po sobi. V sobi ni bilo nikogar. Še danes se spominjam globokega, hrapavega moškega glasu.

Spoznanje o resničnosti me je udarilo, ko sem svoje sanje povedal prijateljici. V odgovoru mi je opisala nekaj njenih morečih zgodbic, v katerih je videla duh starejšega moškega z masko, ki je blodil po hiši.

Bučen duh

Ko mi je bilo 13, morda 14 let, smo se preselili v predmestno vrstno hišo. Prejšnja najemnica nam je povedala, da je v hiši umrl njen mož, ni pa postregla s podrobnostmi. Neke noči, ko sem ugasnila luč in hotela zaspati, sem nenadoma zaslišala šelesteč šum in nato tresk, ki mej vrgel na noge. Skočila sem pokonci in prižgala luč. Vsi v hiši so slišali ropot in krenili na hodnik, da bi preverili, ali je z mano vse v redu.

Ko sem pogledala po sobi, da bi ugotovila, odkod je izviral hrup, sem oči ustavila na šatulji za nakit. Šatulja je imela dvoje predalčkov, zaprtih z vezalko. Predalčka sta bila odpeta in odprta. Pograbila sem šatuljo in jo hitro vrgla v omaro, odkoder je nisem nikoli več izvlekla.

V hiši še vedno slišim glasove. Neko noč sem gledala komedijo po televiziji in nenadoma sem zaslišala moški smeh. Kot bi nekdo sedel poleg mene in se mi krohotal v uho. Še danes se jasno spomnim tega smeha. Ni prišel s televizijskega zvočnika.

Družina, ki jo nenehno strašijo

Najbrž sem edini v družni, ki ni naletel na duhove, kajti vsi drugi imajo kup tovrstnih izkušenj. Naj povem, da družinske člane smatram za inteligentne, resne ljudi, ki si takih zgodb ne bi izmišljali, meni, ki nimam nobenih bližnjih srečanj z duhovi, pa se zdijo težko predstavljive. Kakor koli že, odločil sem se, da vam predstavim nekaj njihovih zgodb, ki so po mojem mnenju kar srhljive.

Moja mama je v mladih letih živela v hiši, v kateri je strašilo. Prepričani so bili, da je v hiši več duhov. Neko noč se je mama zbudila in zagledala temno postavo, ki premetavala njene stvari na nočni omarici. Predvidevala je, da je bila to moja stara mama in vprašala jo je, kaj počne. Glas v glavi ji je prišepnil, naj spet zaspi, zato je zaprla oči in utonila v spanec. Zjutraj je vprašala mamo, kaj je iskala v njeni sobi, a stara mama ji je zagotovila, da je ni bilo niti blizu.

Spalnica staršev je veljala za prostor, v katerem je najbolj strašilo. Nekoč sta se mama in stric odpravila v spalnico, da bi preverila, kdo zdrži dlje. Zavlekla sta se pod odejo in skrita čakala. Zaslišala sta, da se nekdo igra s sesalcem za prah. Mama je nemudoma skočila na noge in pobegnila iz sobe, stric pa je popolnoma prestrašen ostal sam. Nazadnje je tudi on pobegnil iz sobe in ko je prišel do stopnic, dobesedno poletel navzdol. Po pripovedovanju so bile stopnice izredno strme, tako da je res letel proti dnu, kjer pa se je nepričakovano in kot naročen pojavil dedek ter ga ujel v naročje. Vsi prisegajo, da je nemogoče, da bi lahko kdo tako preskočil tiste stopnice.

Moja mama se je raje družila s fanti in ko so se enkrat spravili nanjo in jo začeli pretepati, se je med tepežem ozrla proti hiši. Ob oknu svoje študijske sobe je stal dedek in opazoval dogajanje. Ni ji šlo v glavo, zakaj ni posredoval in ji pomagal. Ko se je pozneje vrnila v hišo in mu očitala, da jo je pustil na cedilu, je prisegel, da ves dan ni prestopil praga svojega kabineta.

Pri hiši je bila varuška, ki je sredi noči zaradi čudnih in strašljivih dogodkov prestrašeno stekla iz hiše.

Pozneje, ko sem bil star kakih deset let, je moja mama v bližnjem lokalu čistila prostore. Veliko se je govorilo, da tam straši, zato ob prejšnjih izkušnjah ni želela v lokal sama. Spremljal jo je moj očim in tudi sam na lastne oči videl nore stvari. Mama je stole dvignila na mize, se obrnila in ko je vnovič pogledala, so bili stoli spet na tleh. Najljubša igra tamkajšnjih duhov pa je bilo menda tekanje skozi velika kovinska kuhinjska vrata. Neke noči, ko so duhovi spet neugnano tekali sem in tja, je očim pred vrata postavil kovinski obešalnik. Nekaj trenutkov pozneje so zaslišali glasen tresk in šli pogledat, kaj se je zgodilo. Očitno se je nekaj zaletelo v vrata, na katerih se je videla vdrtina, ko so udarila ob obešalnik na drugi strani.

Še zadnja zgodbica, ki mi jo je povedala starejša sestra. Sama je stanovala v nekem blokovskem naselju, ki ga je spremljal glas, da tam strašijo duhovi. Nekega jutra si je umivala obraz nad umivalnikom in ko je dvignila glavo, je v ogledalu zagledala še en obraz. Povedala mi je, da je ostala mirna in na glas rekla: »Nima nič proti, da si prostor delim z duhovi, a le dokler me boste pustili pri miru in me ne boste strašili.«

Strašljivo gledališče

Ko sem obiskal sestro na fakulteti, me je poslala v gledališče po nekaj stvari zanjo. Bilo je že temno, stavba je bila zaklenjena, zato mi je dala ključe. Omenila mi je tudi govorice, da naj bi v gledališču strašilo, a se kot skeptik nisem menil za njene besede. Vzel sem ključe in odšel. Odklenil sem vrata in se usmeril proti njeni garderobni omarici, ves čas pa je nekdo hodil za mano.

Ne šalim se, slišal sem korake, čutil upogibanje in slišal škripanje desk. Še več, slišal sem celo šum plapolajočega blaga. Okrog mene je bil težko opredeljivi občutek, da je ob meni še nekdo. Saj ga poznate, nekaj takega, ko natančno veste, da je nekdo vstopil v prostor, čeprav ga niste ne videli ne slišali. Obrnil sem se in se pripravil, da bom prišleku razložil, kaj počnem v gledališču ob tej uri ... a pred mano ni bilo nikogar. Zbral sem se, kolikor sem mogel, začel prepevati, da bi prikril zloveščo tišino, pograbil sestrine stvari in jo popihal iz gledališča, kolikor hitro sem mogel.

Sestra se mi je naslednjih dni kar naprej opravičevala, jaz pa nisem šel v gledališče sam nikoli več. Ne ponoči ne podnevi.

Vir: Graveyard

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri