Starinarnica Lune J. Šribar in starinarju, ki uči ljudi ekonomije daru!

Luno namreč v življenju zanima veliko stvari.

Poleg njenega dela z brezdomci jo zanima ustvarjanje človeku prijaznih sistemov, rada piše pesmi in kratke zgodbe, ljube so ji živali, ukvarja se s permakulturnim zeliščarstvom, očarana je od vsega starega, rabljenega in odvečnega, navdušuje pa se tudi nad šamanskimi potovanji.

In takšen je tudi roman, ki ga je pisala s pomočjo mentorja Miha Mazzinija.

»Ko sem za mentorski program Zavoda Ypsilon sklenil nekomu pomagati od ideje do končanega rokopisa, izbira ni bila težka,« je založnikom Lunine knjige povedal Mazzini. »Osnovna ideja Lune Jurančič Šribar o čarobni starinarnici in njenem lastniku je obetala veliko vsega, predvsem pa garanja.«

Ker se slednjega ni ustrašila, je Luna z nekaj koristnih napotkov mentorja nazadnje napisala in dokončala roman, ki je povsem njen in bo ravno zato dobil veliko zadovoljnih bralk in bralcev.

Starinarnica gospoda Sense!

• »V starem delu mesta, na prijetni, gosto prehodni ulici, tam nekako na sredi, stoji starinarnica. Zliva se z okoljem, če si preveč zatopljen v svoje misli, jo z lahkoto spregledaš. Pografitirane tende pričajo o rahlo nekonvencionalnem pristopu lastnika, si cer pa je izložba urejena, kot se za pravo starinarno spodobi. Starinar jo zamenja vsako prvo sredo v mesecu. Trenutno v njej najbolj izstopajo oguljen medvedek iz petdesetih, platnena namizna lučka, črn telefon z vrtljivo številčnico, porcelanasta punčka in kavni komplet s sladkornico in vrčkom za mleko iz sedemdesetih.«

Gospod Sensa, ki vodi starinarnico, je nadvse nenavaden, a še kako zanimiv možakar. In takšno je tudi njegovo poslovanje.

Ko v njegovo starinarnico vstopi nova stranka, se pri vratih oglasi zvonček, ki enkrat zazvoni glasneje, drugič pa bolj nežno in pritanjeno. Zdi se, kot da je njegovo zvončkljanje odvisno do stanja duha vstopajočega. Tudi sicer je starinarnica polna predmetov, za katere se zdi, da premorejo magično moč. Takšna je tudi posebna svetilka, ki 'kot pa naključju' zabrli in zasveti še svetleje, ko se v starinarnici zgodi kakšen še posebno pomenljiv trenutek. In slednjih v stiku s predmeti, ki so tako ali drugače našli pot v to nenavadno prodajalno starin, zlepa ne zmanjka.

Tako je bilo tudi tistega jutra, ko v starinarnico gospoda Sense zatava na videz uglajen in urejen, a globoko nevrotičen poslovnež Oskar. Njegovo stanje duha starinarju razkrije zvonček, ki ob njegovem vstopu ponorelo zacinglja, da bi ga že v naslednjem trenutku odneslo z vrat.

A nervozen in zategnjen kupec gospoda Sense ne spravi s tira. V njem zbudi veliko radovednosti in, dokler z njim končno ne vzpostavi očesnega stika, se zdi, da je gospod v starinarnico vstopil zaman.

• »Gospod Sensa ga z nasmeškom opazuje in končno mu uspe ujeti njegov pogled. Kupca zmedejo njegove tople, globoke oči, za hip celo pomisli, da se mu pravzaprav ne mudi toliko, prvi sestanek je šele ob devetih, morda pa bi si le malo podrobneje ogledal starinarno. Starinar izkoristi trenutek njegove nezbranosti in mu ponudi kavo. Oranžna meblo lučka se rahlo zatemni in ustvari bolj pomirjujoče vzdušje. Gospod v ozadju pristavi za kavo in se vrne k Oskarju: 'A iščeva kaj posebnega?'«

Starinarnica, ki je posredovalnica

Roman Starinarnica je prav zares posebna knjiga. Nje magija je veliko bolj prefinjena od serije Potterjev, hkrati pa je na vsakem koraku moč slutiti paranormalne moči predmetov. Da pa bi bile stvari vendarle še nekoliko bolj skrivnostne, vsak predmet ne 'nagovori' tudi vsakega človeka. Posamična lučka, vazica in kipec v starinarnici postanejo v bližini gospoda Sense posredniki življenjske zgodbe, čustev in sanj svojih nekdanjih lastnikov, kar na višjih spiritualnih ravneh nagovori prav tiste stranke, ki energije dotičnega predmeta takrat najbolj potrebujejo.

V svetu starinarja Sense tako ni nobenih naključij. Vse ima svoje mesto in vse se zgodi ob pravem času. Kar na nek skrivnosten način velja tako za ljudi kot za stvari.

• »Drži jo med dlanmi, naenkrat se poteze njegovega obraza zmehčajo, čez obraz šine celo droben nasmešek. Po nekaj trenutkih jo postavi nazaj in se za korak odmakne. 'Ja! Tole bom pa imel.'«

Luna J. Šribar je od leta 2008 tesno povezana s projektom posredovalnice rabljenih predmetov 'Stara roba, nova raba', ki se je razvijal postopoma in v povezavi s splošno usmerjenostjo Društva Kralji ulice, za katerega tako na simbolni kot fizični ravni velja, da deluje kot prostor za izmenjavo in vzpostavljanje vsakdanjih razmerij med ljudmi. V okviru projekta so tako enkrat mesečno postavili tudi stojnico rabljenih predmetov v središču mesta in se na ta način povezavi z občani in naključnimi mimoidočimi. Ti so tam po nizkih cenah kupovali ter si izmenjevali rabljene stvari. Posredovalnico so kasneje formalno uredili še kot socialno podjetje.

In na podoben način v Lunini knjigi deluje tudi starinarnica gospoda Sense.

Slednjega namreč nikakor ne zanima zaslužek od prodaje, saj je njegovo poslanstvo veliko večje. Gospod Sensa namreč sledi zakonitostim višjega, skorajda kozmičnega ustroja in krogotoka stvari, ljudi in življenja kot takšnega.

... zato je od gospoda Oskarja zahteval, da mu v zameno za lično vazico, ki je v njem zbudila toliko zanimanja, prinese od doma predmet, ki ga ne potrebuje več.

Z veliko negodovanje se Oskar naslednji dan ponovno vrne v starinarnico s predmetom, ki ga je v zameno za vazo želel gospod Sensa.

• »Oskar niti slučajno ni neumen, ne. Njegov čut za odčitavanje značajskih lastnosti in predvidevanje dejanj drugih ljudi je precej na povprečjem. Zave se, da gospod Sensa le na videz deluje blago in popustljivo. V resnici se za umirjeno zunanjostjo skriva osredotočen, trmast tip, ki ve, kaj hoče, in to tudi dobi. Vsaj tako je bil ta hip prepričan Oskar. In ker je bil tudi on definitivno osredotočen in trmast tip, ki vsekakor vedno dobi, kar hoče, je nadvse razumno sklenil prepustiti bitko, če bo za to dobil vojno. Njegov edini cilj je seveda vazica in zato je bil pripravljen staremu dati, kar hoče. Zgodbo torej. Zgodbo drobnega glaziranega kolibrija v letu.«

Priporočamo!

Starinarnica – Luna J. Šribar

• »Vse je res. Katerakoli podobnost z osebami in dogodki iz resničnega življenja je zgolj in povsem namerna. Med pisanjem ni bila poškodovana nobena žival. Samo nekaj ljudi je bilo ogroženih.«

Luno J. Šribar, odkar pomni, priteguje dvoje: ljudje, ki se ne prilagajajo merilom prevladujoče družbe in si tako navadno »nakopljejo« zelo nenavadne življenjske usode, in rabljene, tudi odvečne stvari. Tovrstna zanimanja so avtorico med dosedanjim bivanjem peljala po mnogih nepredvidljivih poteh. Od otroškega plezanja po kupih smeti na kosovcih, raziskovanj pol podrtih bajturin do srednješolskih postopanj po lokalih in neskončnih klepetov s starimi gostilniškimi mački, ki nikoli niso varčevali z življenjskimi nasveti. Navsezadnje pa je v odraslih letih to izoblikovala tudi v poklic.

Po izobrazbi je etnologinja in kulturna antropologinja, ki skupaj z brezdomnimi ljudmi deluje pri projektih skupnostne ekonomije, kot je denimo Posredovalnica rabljenih predmetov in cestni časopis. Vse omenjeno odseva v njenem prvem romanu Starinarnica, sicer fikcijski zgodbi o nenavadni starinarnici in starinarju, ki uči ljudi ekonomije daru.