Tadej Zevnik je prodoren mlad moški, ki pomaga preobražati stereotipe o moških in čustvovanju na zrel način.
V svoji zgodbi odkrito spregovori o svojem notranjem svetu in doživljanju življenja od otroštva dalje in niza izkušnje in preverjene metode premagovanja izzivov do celovitejšega življenja.
V knjigi opisujete svoje videnje sveta iz otroštva.
Kot otrok sem čutil povezavo s svojo dušo. Čutil in vedel sem, kaj je prav in kaj ne. Odraščal sem v vasi s 35 hišami in razen svojega psa nisem imel nikogar. Nihče me ni razumel. Odrasli gledajo na svet skozi svoje oči in se ne morejo postaviti v vlogo otroka. Odrasli so mislili, da mi s tem, ko mi kupijo stvari in skrbijo zame, dajejo vse, jaz pa sem hrepenel po čisto drugih stvareh.
Po čem?
Da te ima nekdo rad. Da pripadaš in da si sprejet. Vsak hoče biti slišan, razumljen in sprejet. Najbolj sem pogrešal čustveno življenje.
Svoje starše sem v preteklosti krivil, potem pa sem ugotovil, da to nima smisla. Starši ti vedno podarijo največji potencial za življenje. Danes se z njimi veliko bolje razumem in tudi oni razumejo mene. Bližje smo si kot kadar koli prej.
Tudi starši imajo svoje zgodbe ...
Seveda, ampak težave se vlečejo iz roda v rod. Če v sebi gojimo na primer ogromno jeze, razočaranj ali žalosti, otrok vse to čuti in avtomatično prevzame nase. Tisto, česar pri sebi ne predelamo, predelujejo naši otroci. Morda je že to dovolj, da se lotimo stvari pri sebi. Sicer verjamem, da si starše izberemo sami. Pri meni je bilo odločilno to, da sem svojo zgodbo vzel kot nekaj, kar moram predelati in kar mi je namenjeno v življenju.
V Sloveniji je kar nekaj žensk v knjigah popisalo svoje osebne zgodbe. Moških pa je bolj malo?
Res nas ni veliko. Dobil sem veliko sporočil, da so ljudje veseli, da se je oglasil tudi kakšen moški. Vendar opažam, da se moški velikokrat ne počutijo prijetno ob pogovorih o čustvih. Kar ni čudno, saj so nas vzgajali s prepovedjo čustvovanja in izražanja čustev.
Stereotip moškega, ki ne kaže čustev, pa je tudi zelo zakoreninjen. Moški, ki mora biti kot steber, ki je močan in ne sme jokati ter izražati čustev, je kot neki ideal. Ampak to nima smisla, saj je potem čisto odtujen od sebe in drugih in zato toliko odnosov ne funkcionira.
Kakšno pot ste potem našli zase?
Jaz sem se predal in začel slediti sebi. Ugotovil sem, da več občutkov kot sem dal iz sebe, več solz kot sem potočil, bolj sem postajal svoboden v sebi. Razbremenil sem se jeze, zamer, žalosti in podobnega in začel drugače, boljše funkcionirati. Danes lažje živim, bolj razumem sebe in druge. Vem, da me čakajo nove preizkušnje, a se jih veselim. Ko pridem v stik s človekom točno vem kaj ga ovira, kje ima problem in me lahko ponudim kar vem in znam, da ozavesti dogodke, čustva, izkušnje in se jih osvoboditi.
Kaj pomeni ozavestiti?
Strokovnjaki pravijo, da nas v 95 % vodi podzavest, le 5 % ali še manj pa imamo na življenje zavesten vpliv. V podzavesti imamo prepričanja, ki nas ovirajo. Ko jih ozavestimo, predelamo, začnemo živeti lažje in bolje. Tudi v življenje nam začnejo prihajati drugačni ljudje in priložnosti kot prej.
V podzavesti je tudi marsikaj skritega ...
Ja, v tem procesu sem spomnil tudi zlorabe, ki sem jo doživel kot otrok. In spoznal, zakaj sem srečeval ženske, ki so tudi doživele zlorabe ... in ko sem bil pripravljen, sem si razkril in presegel tudi to izkušnjo.
V Sloveniji je zlorab mnogo, mnogo preveč. Pri tem ostaneš brez besed. To je noro.
Kako se počutite po objavi knjige?
Proces pisanja knjige je bil zanimiv. Prve tri mesece je bilo ogromno nekega balasta, ki ga nisem vključil v knjigo, ampak sem pisal samemu sebi. Po treh mesecih je začela prihajati drugačna vsebina. Za to vsebino knjige pa niti ne čutim, da sem jo napisal jaz, ampak bolj, da se je napisala skozi mene. Dogodki, ki so spremljali knjigo, ljudje, ki so me podprli, in njihovi odzivi kažejo na to, da ko se odpremo, se prične iz naše notranjosti ustvarjati nekaj drugega, nekaj, za kar ne morem ravno reči, da sem jaz.
Mogoče je klišejsko, a ta knjiga je kot moj otrok. Napisal sem jo, ker sem se vprašal, kaj si zares želim narediti v življenju. In pot me je peljala do sem.
Kaj si želite, da bi knjiga prinesla v svet?
To, da je ključ vsega v srcu. Zelo se mi zdi pomembno, da se znebimo raznih bremen, vzorcev in prepričanj, ki nam ne služijo, in začnemo živeti iz srca. Takrat se nam življenje začne zares dogajati nekako tako, kot si želimo. Takrat tudi ugotovimo, kaj je tisto, kar si želimo, kaj je naša prava pot. Kaj bom počel čez deset let, ne vem in nočem vedeti. Želim pa si ozaveščati, da je res vse že v nas. Vsi odgovori in sposobnosti. Treba je samo priti do tega in to živeti. In treba se je imeti rad.
Kaj za vas pomeni, da se imate radi?
Sam sem veliko spraševal, kaj je to ljubezen do sebe in ali jo imam. Zdaj jo dojemam tako, da se poznam, da se upoštevam. Tudi če moram zato reči občasno ne, ker čutim, da nekaj ni dobro zame. Četudi sem v situaciji, ko se to recimo nikakor ne spodobi. Ljubezen do sebe je tudi, da skrbim za svoje telo. Da se počutim dobro, da ohranjam zdravje. Da sem dovolj. Ljudje ljubezen velikokrat iščemo zunaj sebe, ampak to nam ne more prinesti sreče. Ko imamo radi sebe, šele omogočimo, da nas ima lahko kdo drug zares rad. In ko imamo radi sebe in začnemo slediti svojemu srcu, začne življenje ubirati pravo pot.
Besedilo: Maja Grilc // Fotografije: Metka Komatar, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču