Terapevtka Beba Splichal: Dinamika skupine je gledališče resnice

Terapevtka Beba Splichal: Dinamika skupine je gledališče resnice (foto: Hana Splichal) Hana Splichal
Vir: Jana
11. 5. 2017

Postavitev dinamike skupine pri Bebi Splichal mi ni samo odprla oči in srca, ampak tudi ponovno potrdila, da je resnica tista čudežna sestavina, ki odpira nove možnosti in poti iz še tako težkih življenjskih preizkušenj.

Predavateljica, terapevtka, novinarka in tudi ustanoviteljica Nove šole. Enkrat sem prebrala, da razmišljate o upokojitvi, potem pa srečate bivše učence, njihovo delo in si rečete 'še eno leto' ...

Ha, ha. Menda res tako rečem vsako leto, ampak zdaj ravno vpisujem peto generacijo šole. Pred tem sem učila reiki kot gostujoča predavateljica pri kolegih na šolah s podobnimi programi in vedno me je držalo, da bi svoje znanje lahko posredovala v večjem obsegu.

Učiti je lepo in neverjetno težko. Eno posebno željo moraš imeti, da bi drugim prekopiral, kar veš in znaš, da bi jim bilo lažje, da ne bi počeli prevelikih neumnosti ali odkrivali tistega, kar je že odkrito. Meni je vsakega znanja, ki ga ne morem deliti, škoda. Zgleda, da sem res pedagog po duši, čeprav sem se tega grozno branila. Po končani fakulteti sem namreč dobila službo kot učiteljica v osnovni šoli, ki sem jo sprejela le zato, ker je šlo za začasno zaposlitev kot nadomeščanje. Ostala sem deset let, preden me je življenje odneslo drugam.

Ali je šola namenjena izključno bodočim terapevtom?

Ne, Nova šola je namenjena vsem, ki si želijo več znanja, izkušenj in osebne rasti. To velja tako za osebno kot profesionalno življenje. Ne nazadnje se mora vsak dobri terapevt najprej ukvarjati s sabo.

Ne vem, ali je kdo prišel v Novo šolo, da bi postal terapevt, tega niti ne sprašujem. V dveh letih vsakega usposobim za samostojno izvajanje energijske podpore z metodo reiki in vsi postanejo mojstri in učitelji reikija. Ker imajo pri tem širšo razgledanost na področju naravnega zdravljenja, mislim, da se lahko znajdejo, če se želijo poklicno ukvarjati z reikijem.

Slušatelji sicer večinoma iščejo znanje zase, da bi pomagali bližnjim ali dopolnili svojo strokovnost na sorodnih področjih.

Tehnike osebnega razvoja, ki jih učim, pa so namenjene predvsem odnosom. Ta tema zadnjih 15 let, odkar se zanimam za energijsko-duhovne ravni, postaja vse bolj aktualna. Opazujem individualizem, navidezno samozadostnost in nato seveda osamljenost, izgubljanje kompasa ali kar smisla življenja. Zdi se mi, kot da bi postajali odnosi čedalje slabši. A na to že dolgo nimam nobenega pravilnega in še manj dokončnega odgovora. Postavljam pa si vedno več vprašanj, in to svetujem tudi drugim.

Imate kar nekaj učencev, ki uspešno razvijajo svojo prakso?

Nekateri se po končanem šolanju res odločijo in začnejo samostojno pot mojstra reikija, po navadi takšni, ki na to možnost niti pomislili ne bi. Takšna je tudi moja zgodba. Ali pa dopolnijo že obstoječo prakso ... praviloma ocenjujejo, da so pri delu manj izčrpani, lažje ostanejo v svojem ravnovesju, pri tem pa novi, včasih alternativni pristopi zapihajo kot svež veter.

Tako smo imeli na šolanju družinsko terapevtko, homeopatinjo, maserko, Bownovo terapevtko ... Vedno sem vesela zdravstvenih in pedagoških delavcev, ker se mi zdi, da res nujno potrebujejo takšno dopolnilno znanje, sicer pa je vsak dobrodošel, ki se želi učiti.

Na šoli naravnega zdravljenja učite reiki, ostale teme prepuščate drugim? Kako to?

Reiki je moja osnovna metoda, način energijske podpore, znan tudi kot zdravljenje s polaganjem rok. No, to je le del reikija, zato sem vesela, da imam v svoji šoli dve leti časa, da povem in naučim še druge razsežnosti te metode, predvsem zavezanost etičnim principom spoštovanja univerzalnih zakonov življenja.

Reiki povezujem z dinamiko skupine, uvidom v biopolje, regresoterapijo, meditacijo, s tistim, kar znam in prakticiram. Vsako leto se potrudim, da v program vključim še druga področja naravnega zdravljenja, da bi dobili udeleženci kvalitetne informacije in da ne bi imeli občutka, da je samo ena metoda prava. Tako so med gostujočimi predavatelji ajurvedski zdravnik, učiteljica joge, gibalni terapevt, svetovalka za podporo z Bachovimi esencami, umetnica zdravilnega zvoka gonga in tibetanskih skled, strokovnjakinja za djotiš in vastu ...

Reiki je pri nas kar dobro znana metoda za zdravljenje. Vi pravite, da je samo zdravljenje s polaganjem rok le mali odstotek vsega, kar nam reiki lahko ponudi.

Utemeljitelj reikija je Dr. Mikao Usui. Vse njegovo učenje temelji na etičnih principih življenja. Na spoštovanju sebe in vseh drugih, živali, narave ... na odgovornosti in tako naprej. To, kar je danes na zahodu znano kot reiki, je zanj pomenilo le pot do razumevanja in življenja po teh principih. Več vitalne energije, poglobljena senzibilnost in zdravje so le posledice takšnega načina življenja.

V najvišje dobro?

Ja, v reikiju obstaja čudežni rek v najvišje dobro - mene ali kogar koli drugega, ki je udeležen pri energijski podpori. Tega uporabljam in dodajam vedno in povsod. Pomeni tudi, da se ne vpletamo v rezultate, smo spoštljivi do zgodbe drugega. Pri svojem delu zato ne izhajam iz želje in delujem brez predvidenega rezultata.

Če te boli glava in me prosiš za pomoč, rezultat ni nujno, da te bo glava prenehala boleti. Tvoje najvišje dobro je lahko na primer, da te glava vedno bolj boli, ker ti tam raste tumor in moraš iti na operacijo. Brez takšnega odnosa se lahko zgodi, da prikrijemo vzrok, neko zelo pomembno stvar. Enako velja za odnose.

Danes se je večina postavitev dinamike skupine dotikala odnosov. Čeprav sem že prej slišala o tej tehniki v samih superlativih, me je dogajanje resnično presunilo. Kaj je pravzaprav dinamika skupine?

Pri dinamiki skupine se reči vedno same postavijo tako, da je najboljše za vse. Vzemimo primer, ko si nekdo želi, da bi bili odnosi v njegovi primarni družini manj napeti. Vidimo prizor, ko se začne sestavljati primarna družina: tam so mama, oče, bratje, sestre in morda še kakšna oseba, ki ima močan vpliv na dogajanje. Včasih je dovolj, da razumemo, da je to tako. Potem se začne dinamika, nekdo nekaj reče, drug se premakne ... Neverjetne stvari se zgodijo ob najbolj običajnih spoznanjih, ko oče na primer reče otroku: »vidim te, ti si moj sin.«.

Če rečem, da je dinamika skupine dogodek, na katerem uprizarjamo prizore iz resničnega življenja, da bi z drugega zornega kota pogledali na dinamiko (tudi svojih) odnosov, sem povedala skoraj vse. Dodala bi le še, da so v igri še neke nevidne sile, ki nas premikajo pri čisto vsakem koraku; te so zelo pomembne.

Kako je voditi takšna srečanja?

Kako bom to odvodila, še sama ne vem. Uporabim vse znanje, ki ga imam, in si pomagam z izkušnjami. Lahko rečem, da sem s srcem z njimi in brez kakršnegakoli vrednotenja na njihovi strani. Zame je najpomembnejša njihova zgodba in iskanje pogrešane ljubezni. Če je ni, se vprašam, pri kom je obtičala, v katerem trenutku je otrpnila, kdo je ni zmožen dati naprej in zakaj je tako.

Ljubezen je videti kot žoga, ki si jo podajamo; včasih puhasta in nežna kot oblak, spet drugič trda kot oglat kamen, a ne glede na obliko, je pomembno le, da kroži. Verjamem, da se hecno sliši, ampak naši odnosi so res podobni temu.

Danes sem sodelovala pri uprizoritvi neke družinske zgodbe, med odmorom so mi nekateri udeleženci povedali svoje skoraj neverjetne zgodbe, kako jim je uspelo premakniti stvari z neke mrtve točke ... Kaj se pravzaprav zgodi, da pride v življenju do resničnih sprememb?

Prvi korak, ki ga človek naredi, je že to, da si želi pogledati resnico. To je težko. V življenju si poiščemo kup nekih olajšav, da bi se izognili resnici. Ampak ravno ta pogum, ta pripravljenost dopustiti, da tujci uprizorijo zgodbo, je že tri četrtine rešitve. Vse ostalo je pravzaprav neka refleksija te odprtosti in pripravljenosti, da človek pogleda stvari takšne, kot so.

Sprememba pa se zgodi, ko se nekdo, ki mu nakažemo možnost, kako bi se nekaj lahko razrešilo, kje bi ljubezen lahko stekla, vrne v življenje in vidi nekaj drugega kot prej.

Ko uprizarjate te prizore, so udeleženci popolni neznanci in nekateri se prvič srečajo s takšno tehniko. Kako je možno, da so vsi sposobni odigrati vlogo, se popolnoma vživeti, podoživljati čustva osebe, ki je sploh ne poznajo?

Vem, to ljudi osupne, je pa še najmanj pomembno. Gre za prenos energijskega odtisa. Oseba, ki predstavlja nekoga drugega, morda popolnega neznanca, je le medij, skozi katerega se ta energijski odtis pokaže. Ta prenos je moja skrb, oseba mi mora le dovoliti; etika je tu zelo pomembna, verjetno najbolj, saj brez nje ni možno priti do resnice. Vse preostalo, občutenja, vedenje, besede, ki jih izgovarjajo, seveda pri polni zavesti in s svojo voljo, pridejo spontano. Udeleženci samo izražajo, kar čutijo, če tako želijo. Lahko so tudi tiho.

Vsi, tisti, ki igrajo, in tisti, ki le opazujejo, in jaz, smo vpleteni. Mlajša ženska, ki je prvič prišla na dinamiko, se mi je pozneje oglasila: »Preostanek dneva sem prespala, bilo je globoko in težko spanje. Zbudila sem se še vedno utrujena, vendar sem vedela, da mi bo od zdaj naprej lažje v življenju. Ugotovila sem, da imajo tudi drugi svoje zgodbe. Saj ne da tega ne bi vedela že prej, ampak nisem upoštevala. Zgodb iz dinamike ne bom mogla kar tako pozabiti, doživela sem jih, vedno me bodo opominjale na to. Hvala.« Tako se prebudi sočutje, ki je sicer vedno del nas, ampak se ga ne zavedamo. Pri svojem delu nimam večjih ambicij od tega. 

Moja izkušnja na delavnici:

Čeprav mi Beba ni povedala, kaj ali koga predstavljam na postavitvi, sem ob vstopu v skupino brez dvoma vedela, da sem ljubezen. Tokrat prezrta in pozabljena možnost zaradi otopelosti od prizadetosti, jeze in žalosti. Sama sem prekipevala od radosti in videnja, da bi bile le s kančkom razumevanja stvari lahko popolnoma drugačne. Ampak za druge sem bila praktično nevidna.

Ko je skozi Bebino vodenje napetost malo popustila, me je sem in tja kdo za hip opazil, ne pa tudi sprejel ... Še več dni sem se v mislih vračala v doživetje. Vzporedno sem se spominjala izkušenj od otroštva naprej, ko jaz ali kdo drug ni mogel spustiti ujetosti in vsemu navkljub poskusiti drugače, vsaj v sebi. Nauk, ki me od takrat spremlja? Brez osnovne naravnanosti, da človek v življenju išče vsaj v sebi ljubezen in razumevanje, kot kaže, dobesedno pomeni, da se odloči za hiranje. Sebe, svojih bližnjih, življenja. Še tako dobra krinka za vedno ne prekrije te resnice. Ker ljubezen je vedno le eno odločitev stran od tega, da jo zaživimo.

Maja Grilc

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri