»Jeza je eno najbolj razdiralnih čustev. V stanju jeze smo sposobni narediti veliko nepremišljenih dejanj, ki jih kasneje krepko obžalujemo. In z jezo škodujemo svojemu zdravju in uničujemo lastne celice,« piše v Priporočniku za življenje dr. Danilo Kosi – Dayalpuri.
Pa vendar je jeza nekaj tako človeškega, da nanjo niso imuni niti svetniki in veliki učitelji. Resnici na ljubo, je njihova jeza vendarle drugačno od jeze običajnih ljudi. Pravijo, da zato obstajata dve vrsti jeze: »Prva je jeza nas, običajnih ljudi in druga je jeza svetnikov. Naša jeza je podobna vklesanemu utoru v kamen – traja in traja. Lahko traja iz generacije v generacijo in to dolga stoeltja, kot pri krvnem maščevanju. Jeza svetnikov pa je kot udarec s šibo po vodi: za trenutek se voda razpre in potem počasi zlije v prejšnje stanje. Tako se lahko tudi svetnik, modrec ali starši navzven odzovejo jezno, vendar je taka jeza trenutna, zdrava in dobronamerna. V modrecu se v trenutku vzpostavi 'normalno stanje', medtem ko smo navadni smrtniki sposobni to stanje negovati nadvse dolgo ali pogosto celo življenje.«
Dejstvo je, da z jezo samo po sebi ni nič narobe in da biti duhoven ne pomeni, da nismo nikoli jezni. Jeza je namreč lahko tudi pozitivna, dobronamerna, koristna in celo pravi blagoslov.
Tudi Dalajlama se jezi, le da so njegovi razlogi za jezo precej drugačni ...
In takole se je razjezil tudi sicer rahločutni papež Frančišek, ko so ga vlekli za rokav, zaradi česar je nehote skoraj pomendral človeka pred seboj ...
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
