Vadim Zeland: »Ko magija prenikne v vaš vsakdan, postanete Upravljalec svoje resničnosti!«

18. 4. 2018
Deli
Vadim Zeland: »Ko magija prenikne v vaš vsakdan, postanete Upravljalec svoje resničnosti!« (foto: profimedia)
profimedia

Zelandova knjiga Upravljalec realnosti je nadaljevanje serije mednarodnih uspešnic Transurfing realnosti, v kateri na praktičnih primerih dodatno pojasni uporabo načel transurfinga in odgovori na najbolj tipična vprašanja svojih bralcev.

»Knjiga je nastala kot rezultat dopisovanja z bralci, ki so preizkusili delovanje transurfinga in pridobili svoje lastne izkušnje. Prav vsak izmed njih s pristnim čudenjem pripoveduje o neverjetnih spremembah, ki so se mu zgodile. Običajni vsakodnevni problemi so nenadoma izginili; vrata, ki so se prej zdela brezupno zaprta, so se odprla; ljudje so se nepričakovano začeli pogovarjati z njim z veliko simpatijo; resničnost je spreminjala svojo podobo dobesedno pred njihovimi očmi. Izkaže se, da se naše misli lahko nedoumljivo spreminjajo v resničnost.«

Tistim, ki tehniko transurfinga že poznate (in teh je v Slovenija že zelo veliko), nam te najverjetneje ni potrebno podrobneje razlagati. Za tiste, ki zanjo slišite prvič, pa naj povemo naslednje:

  • gre za resnično močno tehniko upravljanja realnosti s pomočjo odseva v zrcalu različic. Realnost ima namreč dva obraza: fizično, ki se je lahko dotaknemo, in metafizično ali nesnovno, ki je zunaj zaznav, a zato nič manj objektivno. Po učenjih Vadima Zelanda pa lahko na prvo vplivamo tako, da spreminjamo drugo. Zeland je namreč prepričan, da lahko energija misli pod določenimi pogoji materializira določen sektor prostranstva različic, človeku pa naj bi bila tako dana sposobnost, da oblikuje sloj svojega sveta in z njim svojo posebno resničnost.

Več o tem, kako deluje tehnika transurfinga, si lahko preberete v številnih prispevkih o knjigah Vadima Zelanda, ki smo jih na tem spletnem mestu že objavili, v nadaljevanju pa si bomo bolj podrobno pogledali primer, na katerem je Vadim Zeland podrobno razložil najpogostejše napake, ki jih pogosto zagrešijo njegovi.

7 tipičnih napak praktikanta transurfinga

Vadim Zeland, nekdanji ruski fizik, danes pa odmeven avtor knjig o nenavadni metodi transurfinga, se je v enem od odgovorov na vprašanja bralcev osredotočil na primer svojega prijatelja.

»Poimenujmo ga Programer, ker je bil to njegov poklic. Tudi on je hotel oditi iz rodne, dobro znane, toda surove in neudobne domovine. V Rusiji je bil Programer visoko kvalificirana 'deklica za vse', včasih pa tudi primeren strelovod za slabo voljo nadrejenih. Tam na Zahodu, so njemu podobni stali v prvi vrsti elite 'belih ovratnikov'. Ko so od tam prihajale novice o vrtoglavih dohodkih, dragih avtomobilih in hišah z bazenom, se je Programerju kar vrtelo, v duši pa se je tresel od mrzlice, prave zlate mrzlice.«

Ker je Zelandov prijatelj Programer poznal principe transurfinga, se je najprej vprašal, katero državo naj si izbere za svoj cilj, in duša mu je hipno odgovorila: Avstrijo. Njegovo navdušenje je bilo izjemno in zdelo se je, da sta se njegova duša in razum povezala v skupnem stremljenju. Potem pa se je izkazalo, da vse skupaj le 'ne more biti tako preprosto'. Njegov praktičen razum je klecnil pred zidom avstrijske emigracijske zakonodaje, zato je sklenil, da bo najbolje, da na svojo željo pozabi. In to je bila prva napaka Programerja.

Kmalu zatem se je navdušil na Kanado, zato je še bolj izpopolnil svoje znanje in na več naslovov poslal bleščeče predstavitve. Brez uspeha. Kasneje naj bi izvedel, da v Kanadi resnično potrebujejo strokovnjake njegovega kova, vendar pa tudi neradi zaposlujejo tujce. Njegov logični um je tako ponovno izgubil bitko.

Pote je minilo nekaj let in Programer se je z veliko manj žara odločil in osredotočil na Ameriko. Ponovno je pošiljal prošnje in ponovno se je njegov trud izjalovil. In ko je opustil že praktično ves svoj up, se je zgodilo. Prišla je ponudba. In to ne ena, temveč celo tri naenkrat, vse razgovore pa naj bi opravil v Moskvi.

Po prvih dveh relativno uspešnih pogovorih z ameriškimi zaposlovalci se je odločil, da na tretjega sploh ne bo šel. Tudi zato, ker bi ga tretji odpeljal na Finsko, on pa si je za cilj zastavil Ameriko. Zdaj je imel Program le še eno težavo: za katero od obeh podjetij naj se odloči. In ker ni iskal lahkih poti, se je namesto za prijetno podjetje iz Arizone odločil za kalifornijsko podjetje.

Na pot se je dobro pripravil. Uredil vse formalnosti in vizume, prodal stanovanje in sporočil ameriškemu delodajalcu, da je pripravljen na odhod. In potem šok. Izkazalo se je, da je podjetje v tem času bankrotiralo.

Programer je tako ostal v Rusiji, a s svojimi izjemnimi kvalifikacijami vendarle uspel najti službo v ameriškem podjetju, ki je imelo svoj oddelek v Moskvi. In ko se je že skoraj lahko veselil, da ga bodo morda premestila na delovno mesto v Ameriki, se je zgodil 11. september, ko sta se v New Yorku zrušili dve stavbi WTC in je umrlo več tisoč ljudi. V eni od teh stavb je imela svoje pisarne tudi direkcija njegovega podjetja, ki je po tem dogodku prenehalo obstajati.

Kako si torej razložiti to desetletje neprestane smole, pa vemo, da je Programer razumsko gledano vse delal prav? Vadim Zeland je bil v svoji zadnji knjigi Upravljalec realnosti povsem jasen.

S stališča transurfinga je Programer naredil naslednje napake:

1. napaka

Odreči se cilju, ker je pot zapletena in je zato težko dosegljiv!

Naj spomnimo, da je bil prvotni cilj Programerja Avstrija.

»Ta cilj je bil izbran pravilno, ker se je ustvaril v enosti razuma in duše. Če človek med razmišljanjem o cilju prekipeva od sreče, to pomeni, da je bila ta enost dosežena. V takem stanju duša poje, razum pa si zadovoljne mane roke. Ne pozabite – to je za zdaj šele faza opredelitve lastnega cilja.«

Največja napak, ki jo je zagrešil Programer na tej točki, je bila, da je 'uresničevanje' cilja prepustil razumu, kar je napaka, ki jo zagreši veliko zelo inteligentnih ljudi.

Kaj pa bi moral storiti? Edina naloga razuma, tega 'pametnjakoviča', bi morala biti, da ugotovi, da je cilj dosegljiv, nato pa se njegova misija konča. O tem, na kakšen način priti do cilja, pa naj se nikar ne ukvarja.

»Načini in sredstva za uresničitev cilja se bodo že našli, in to takšni, kakršnih razum nikoli ne bi predvidel. Ničesar ne ve in ne more vedeti. Če človek nenehno misli o svojem cilju, kot da je že dosežen, bo zunanja namera – ta nedoumljiva sila – pravočasno odprla prava vrata – možnost. Naloga razuma je, da pravilno usmerja misli in s tem sproži mehanizem zunanje namere.

2. napaka

Nemir zaradi izostanka rezultata, želja.

Principi transurfinga so jasni. Bolj ko ste nemirni in zaskrbljeni, počasneje se pomikate proti cilju, morda pa celo stojite na mestu. In takšne vas dela nepotrpežljivi razum, tega pa je mogoče umiriti zgolj tako, da mu damo nalogo. Takšno nalogo, da mu bo jasno, kaj dela, in po principu transurfinga bi to moral biti nadzor usmerjenosti misli.

»Z željo je nekoliko bolj zapleteno, kajti to je pravo pravcato sidro. Dobro bi se je bilo znebiti. 'Pot samuraja', na primer, je taka, da človek živi tako, kot da je že umrl. Zato se ni treba bati ničesar. Svojemu cilju se moramo približevati povsem brez zagrizenosti, kot da smo se že sprijaznili s porazom. V takem primeru bo vrv s sidrom presekana.«

3. napaka

Skakanje od enega cilja k drugemu.

Najtežje od vsega je seveda čakanje in Programer je imel s tem več kot očitno velike težave. Problem spreminjanja različic je namreč v tem, da je potrebno prestati preizkus s premorom, ko se nič ne dogaja. To gre vzeti kot nekakšen test vzdržljivosti.

»Poskusite si predstavljati takšne nenavadne okoliščine: stopite pred zrcalo, v njem pa ni ničesar, nobenega odseva. Šele čez čas se začnejo pojavljati vaši obrisi, kot pri razvijanju fotografije. V nekem trenutku se začnete smehljati, vaš odsev pa še vedno kaže resen obraz. Natančno tako deluje ogledalo prostranstva različic. Le da je čas zamika neprimerljivo daljši kot pri fotografiranju, zato tudi ne moremo videti sprememb. Toda, le kako bi se v tem zrcalu lahko pokazal odsev, če se slika kar naprej spreminja? Odsev se še ni uspel izoblikovati, človek pa že hiti spreminjati prejšnjo podobo. Zato je v zrcalu videti samo razmazano packo.«

4. napaka

Negativna podoba

Zaman bomo seveda čakali na rezultat, če nas bodo neprestano obhajale misli, kot so 'Ne zaslužim cilja, ker sem premalo pripravljen', in takšnih misli je bil Programer neprestano poln. Še več. Zdi se, kot da Programer sploh ni imel ciljne podobe. Njegov um je bil preveč zaseden z razmišljanji, s katerimi sredstvi bi lahko dosegel cilj.

»Rezultat bo prišel hitreje in zanesljiveje, če si boste v mislih predvajali podobo, kot bi bil cilj že dosežen. 'Radostne priprave' morajo biti navzoče že zdaj! Pred zrcalom morate stati že zdaj v taki podobi, kot da vam je bil uspeh že 'dostavljen', tedaj bo tudi odsev temu primeren.«

5. napaka

Premikanje proti toku različic.

Programer, ki je v primeru dveh uspešnih razgovorov z ameriškima podjetjema izbral napačnega, je naredil naslednjo napako: ni dal prednosti tisti različici, ki bi jo izpeljal z lahkoto.

»Razum Programerja je na njemu lasten način obrnil vse proti toku različic in je izbral tuja vrata, skozi katera se je bilo, kot se je izkazalo, težko preriniti. Pri vsem tem pa mu je bilo nedvoumno pokazano, kako je poleg, samo zanj, odprt paradni vhod s pogrnjeno preprogo!«

6. napaka

Razum nadzoruje scenarij.

»Razum, ki je praviloma poln zaupanja vase, predvideva, da ima jasne predstave o tem, kako se morajo razvijati dogodki. Če pa razvoj dogodkov odstopa od načrtovanega scenarija, pomeni, da gre vse narobe in zato vse kaže slabo. Tak odnos prestavi življenjske linije na negativen odcep. Tam pa vse teče veliko slabše, kot bi lahko.«

Rešitev labirinta pa je v resnici zelo preprosta: gre za princip usklajevanja, trdi Zeland.

»Kar koli se dogaja, vse vodi k cilju in se razvija tako, kot je primerno za cilj. V takem odnosu se bo linija življenja vedno obrnila v smer pozitivnega odcepa. Usklajevanje vedno izbira najkrajšo in optimalno pot do cilja.«

7. napaka

Razum noče prisluhniti glasu duše.

To je napaka, ki je ni naredil zgolj Programer, ampak je tudi napaka nas slehernikov.

»Če dobro premislimo, so vse naše napake posledica te ene, poglavitne,« piše Zeland v Upravljalcu realnosti. »Razum brez duše, kakor tudi duša brez razuma, obe okoliščini sta nični. Skupaj pa imata brezmejne možnosti. Lahko se vam bo zazdelo, da mora biti človek popoln bedak, da naredi toliko napak, nato pa jih vse ponovi. Prav nasprotno. Programer je vse te nesreče doživljal zaradi svojega bleščečega uma.«

In epilog?

Zelandov prijatelj na srečo vendarle ni mogel več dolgo tako kaznovati samega sebe. Njegova duša se je hotela iztrgati iz ujetništva in na koncu je tudi našla izhod.

»Spomnil se je, da je nekoč dobro risal. Brez kakšnega upanja na uspeh je začel obnavljati svoj nekdanji konjiček. In kaj se je zgodilo? Opazili so ga in njegove slike so se začele uspešno prodajati. Na novo rojeni slikar ni mogel razumeti, zakaj ljudje s takim veseljem kupujejo njegova dela. Njemu se je zdelo, da ni v njegovih slikah nič posebnega. V resnici je bilo v njegovih delih prav tisto, kar ljudem najbolj manjka in je cenjeno kot zlato oz. vrednosti tega sploh ni mogoče oceniti, to je enost duše in razuma. V tej enosti se rojeva vse, kar ljudje prištevajo k velikim umetninam na vseh področjih človeških dejavnosti.«

Programer je programerstvo skratka obesil na klin in postal srečen ter premožen Slikar, svojo pot pa je našel s pomočjo duše. Zelandu naj bi ob priliki celo dejal, da nikoli ni imel zares rad poklica programerja.

»Kljub temu ne vemo, morda se Slikar moti, ker misli, da je slikarstvo edino, kar lahko ponudi njegova duša. Povsem mogoče je, da se je kakšen drug njegov cilj izgubil nekje v Avstriji ali Arizoni. V prostranstvu različic obstaja vse, zato ima človek številne cilje. Bistveno je, da izberemo natančno svojega.«

slikar

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju