Zdravilka Jasna Matjašič: »Pozdraviš se lahko le sam«

Jasna pravi, da obstajajo pri otrocih in živalih korelacije – ob težavah tako pri enih kot drugih je smiselno najprej pogledati starše oz. lastnike živali. »Ko otrok zboli ali ima težave, ni iz trte zvita modrost indijske tradicionalne medicine: Pusti otroka, zdravi starše!« pravi Jasna, ki meni, da je za resnično ozdrav­ljenje vedno najprej treba najti vzrok težave.

Če živimo v urbanem naselju, kjer je tempo življenja zelo hiter in pogosto odrezan od narave, se na težave navadno odzovemo tako, da jih ali potiskamo na stran ali pa se še bolj zaposlimo; ustvarimo si še več hitenja, hlepenja za 'še tem', hkrati pa ne pogledamo težave. Preprosto jo hočemo preglasiti, zato še bolj pospešimo tempo, v katerem živimo, da nas ne bo dohitela. Seveda pa to vodi v čustvene stiske.«

Kako se kažejo?

»Največkrat kot fizična bolečina zaradi neizražene žalosti, jeze, lahko pa kot depresija, globoko nezadovoljstvo s sabo, z okoljem, z vsem okoli sebe. Do bolečin in nezadovoljstva nas pripeljeta nesprejemanje in upiranje dejstvom v življenju – pa naj bo to zaradi zgrešene šole, nepridobljene izobrazbe, razočaranja v odnosu, neurejenih odnosov znotraj primarne družine, premalo denarja ...«

V neurbanem okolju težje zbežiš

Kako pa je v neurbanem okolju? »Ob nezadovoljstvu, ki npr. izvira iz neželenih odnosov v družini, je možnosti za beg mnogo manj, saj smo tam močneje soočeni z vzrokom težav, če gremo v mesto, pa se umaknemo od korenin, ki nas kar naprej opozarjajo, da nam nekaj ni v redu. V neurbanem okolju se torej 'nekaj' kar naprej oglaša in pritiska na vas, na vaše nezadovoljstvo. Težje ubežite soočenju, nekako ste prisiljeni videti, kaj vas moti, in prisiljeni ste nekaj narediti.

Če imamo torej nerazrešen odnos z mamo in živimo v mestu, kjer je možnost pogostega videvanja manjša, se lažje umaknemo slabim odnosom in nerazumevanju ter hitro mislimo, da smo s tem odnos razrešili. V bistvu pa globoko v nas ostaja bolečina, ki je ne povezujemo s svojim počutjem, a obstaja in nas še vedno gloda. Če fizično pretrgamo vez in zaradi tega, ker 'nihče več ne pritiska na naš gumb,' mislimo, da smo rešili problem, se motimo. Kamorkoli na svetu bomo šli – vse svoje težave bomo nesli s seboj. To ne pomeni, da moramo za razrešitev iti nazaj v vas svojih staršev, a če smo v okolju, ki nam konflikt kar naprej predoča, ker vsak dan vidimo mamo, ki nas nervira in nas s tem opozarja na našo bolečino, nas to tako močno pritiska ob rob, da bomo prej ali slej nekaj naredili, da bo lahko drugače. Pozitivna, dobrodejna stvar tega, da nas težave potisnejo tako močno ob rob, ima le en namen: da bi jih videli, rešili in šli naprej – lažji. Ne glede na to, kakšen odnos imamo torej s starši, se jim vedno lahko zahvalimo. Tudi za priložnost potiskanja v kot, ki nam ob morebitni razrešitvi vedno prinaša boljšo različico sebe.«

Bistvo sreče je torej, da se soočimo s težavami? Če čutimo žalost, melanholijo, depresijo, otož­nost, je torej najpomembnejše to, da poiščemo vzrok za svoje občutke?

»Tako je. A najprej si moramo priznati, kako se resnično počutimo, in to sprejeti. To lahko naredimo tako, da se ustavimo. Da zadihamo in se povežemo s sabo ter se zavemo oz. si priznamo, kako se počutimo. Zato pa se je treba ustaviti; utišati misli v vsej svoji naglici. Ko se ustavimo in zadihamo, se zelo hitro zavemo, kako se počutimo.«

Nam potem ni treba pisati dnevnika?

»To je le dodatni in včasih dobrodošel pripomoček, ki nam olajša delo ozaveščanja; z njim lažje najdemo izvor, lažje opazimo, kaj vse se v nas dogaja. Če pišemo dnevnik, ali pa če gremo k celostnemu terapevtu, smo se osredotočili nase, na to, kar se nam dogaja, na svoje občutke. Tako se ustavimo in nehamo hiteti.«

Torej se ne ustavimo od dela, če gremo teč?

»Ne, če tečeš, tečeš, se ne ustaviš. S tekom fizično rekreiraš telo, kar je super, z njim lahko tudi sprostimo svoje misli. Vendar pa se s tekom nismo ustavili, temveč smo samo sprostili misli. Za to, da se ustavimo, potrebujemo tišino. Šele takrat bomo slišali, kaj čutimo v sebi – ali je to nemoč, morda jeza ...«

Ko povežemo vzrok s posledico

Jasna je tudi terapevtka karmične diagnostike, s katero nam pomaga odkriti vzroke za naše težave.

»Prek posledice, na primer prek občutka nezadovoljstva, ugotavljam, od kod izvira, kaj je vzrok za to nezadovoljstvo, za to, da nimamo notranjega miru. Kaj je vzrok, da nimamo službe; da se nam v partnerskih odnosih dogajajo ene in iste travmatične izkušnje, da nenehno padamo na istem izpitu. Z vpogledom v biopolje človeka (informacijsko-energijsko strukturo, ki zajema vse, kar obstaja, je in bo obstajalo) naredim analizo stanja vseh ravni bivanja in tako spoznam, od kod izvirajo težave in kaj je treba narediti, če jih želimo odpraviti. Ko oseba to ozavesti, se lažje odloči, kaj bo naredila. Zdravilec skozi transformacijski proces podpre in pomaga, da lahko obremenjujoče stvari spustimo in zaživimo na novo naprej.«

Izbrali smo si lekcije in inštruktorje

Za vsako življenje se duša odloči, kaj so glavne lekcije, ki se jih želi naučiti in ponotranjiti, za kar si izbere optimalne inštruktorje. Starši, sorojenci, prvi partner, mož oz. žena, otroci so glavni inštruktorji v življenju, ki nam pomagajo s tem, da tako dolgo skačejo po naših žuljih, da jih bomo enkrat končno pogledali in se vprašali: To res še potrebujem?! Potem lahko, v lastni tišini, slišimo odgovor. Je pa res, da velikokrat za to potrebujemo močan zunanji pritisk, kajti redki so tisti, ki so z zaupanjem in brez velikih scenarijev na poti k sebi; običajno potrebujemo izzive, žulje, nezadovoljstvo, bolezen, nekaj, zaradi česar rečemo: Zdaj pa res ne gre več tako; zdaj bom pa res naredil nekaj drugače. In ta drugače nam omogoča spremembo na bolje.«

Kako človeka soočite z vzrokom težave?

»Dober terapevt točno ve, kdaj lahko kaj naredi, da katere mere, da ni preveč, da ni premalo in da človeku resnično pomaga, a hkrati ne dela ničesar namesto njega, ne glede na to, kaj in kako naredi. Da gre od tebe v boljšem stanju kot prej, preden je prišel k tebi, in se mu ni treba kar naprej vračati.«

Kako pa lahko človeku preveč pomagamo?

»Da naredimo premike namesto njega. Ali pa ko ima nekdo težavo, s katero se dolgo ne sooči, s časom pa so se pridružile tudi druge težave, mi pa mu vse hkrati serviramo. Tehtne razloge ima ta jara kača občutkov, naj bodo to strahovi, skrbi, zelo neprijetna izkušnja, karkoli ... Za to, da svojo težavo potiska stran, ima razlog! Če človeka prehitro potisnemo v globoko vodo, ko ga brez občutka seznanimo z bistvom, je zanj lahko to šok, ki ga še bolj zamrzne ali pa sesuje. Kot terapevt torej veš, kaj je v ozadju, vendar moraš človeka pripraviti do tega, da se bo soočil in premagal, ne pa da mu postaviš na pladenj in rečeš, naj zdaj to poje; naj s tem naredi, kar pač misli, da je prav.«

Veliko ljudi meni, da je dober terapevt tisti, ki te ozdravi v hipu. Ki od tebe 'ne vleče že dve leti denarja,' ti pa imaš še vedno težave ali si bolan.

»Mislim, da terapevt, ki bi te ozdravil v hipu, ne obstaja. Prvič, ker se lahko pozdraviš le sam (nihče ne more zares narediti ničesar namesto tebe), drugič, ker se moraš naučiti spoznano prenesti v življenje, kar zahteva svoj čas, in tretjič, ker če npr. svojega očeta sploh ne poznaš, živel si sam z mamo in imaš o očetu neko svojo zgodbo, je to zate velika bolečina, s katero si se naučil živeti in si zaradi tega vklopil obrambne mehanizme, različne vzorce, prepričanja, ki so ti pomagali preživeti, zdaj pa ti delajo težave. Če želiš razrešiti težave, ki se ti kažejo danes, sploh ne veš, da je oče figura, s katero moraš razrešiti. Če ti v petih minutah povem nekaj, kar si dajal na stran 30 let, je lahko neučinkovito: »Ti pa moraš razrešiti z očetom, pokliči ga in se z njim zmeni.« V tebi se bodo vklopili alarmi – 30 let ga nisem videl; kaj naj mu pa rečem?! Takoj nastane konflikt, hkrati pa še dodaten stres z vprašanjem, kaj in kako naj naredim – imam konkreten problem, ki ga moram rešiti zdaj; in zdaj se je pojavil še oče ... Če se pojavi občutek neobvladovanja razreševanja težave, je smiselno človeka nekaj časa spremljati in učiti plavati, a to ne bi smelo trajati dve leti. Če traja tako dolgo, menim, da pristop ni učinkovit. Lahko tudi zato, ker je bil skok v globoko vodo prehiter.«

Kako lahko spustimo vse, česar ne potrebujemo?

»S predajo. Vendar najprej moramo prepoznati in spoznati tisto, kar nas teži. Proces je olajšan, če znamo poimenovati, kaj nas tišči in boli. Zelo preprosto to naredimo tako, da vse skupaj predamo ljubezni, da transformira, npr. z individualno molitvijo, s katero nagovarjamo Življenje, ki nas oživlja in preživlja. Pomaga, ko si dovolimo, da smo ponižni, in predamo bremena, ki jih ne zmoremo, ter prosimo za tisto, kar zmoremo – seveda tako, kot je to najbolje za nas. Da se zgodi v naše najvišje dobro. To deluje takrat, ko razum ni zelo uporniški. Ko pa je razum bolj uporniški, so smiselni drugačni pristopi, npr. energijske transformacije, nekaj, kjer je tudi razum vključen intenzivneje. V takih primerih je smiselno, da te terapevt energijsko podpre, da lažje narediš korak, da zradira, česar ne potrebuješ več, da lahko napišeš znova. Kaj boš pisal, pa je odvisno od tebe. Lahko napišeš tisto, kar si že pisal, ali pa nekaj povsem novega. Ampak vsaj izbiro imaš, da začneš znova.«

Torej imamo težavo s sodelavko, naš problem pa v resnici izhaja iz otroštva; pridemo k terapevtu zaradi težav s sodelavko ...

»Ona je samo naše ogledalo, v ozadju pa je pogosto travma, dogodek v tem ali prejšnjem življenju. Poiščem povezavo – zakaj sodelavko doživljamo tako, kot jo doživljamo, ugotoviti moram, katero temo prebuja v vas to ogledalo. Da se soočimo s tem in to premagamo, potrebujemo pogum in velikokrat tudi podporo. Moja naloga je, da človeku povežem vzrok in posledico – in redkokdaj izve kaj povsem novega; navadno odziv ni kot strela z jasnega, temveč: 'Kaj res, a to vi pri meni vidite? Kaj res, to je s tem povezano?'

Nekdaj smo začeli uporab­ljati obrambne mehanizme, da smo lažje preživeli tisto obdobje, a ko je minilo, obrambne drže nismo spustili. Zato zdaj, ko je vse drugače, tega obnašanja kot vzrok-posledica ne znamo več povezovati. Moje delo je torej, da povežem posledico z vzrokom. To se lahko zgodi na eni terapiji, včasih, npr. pri kroničnih boleznih, kot so depresija, kronično nezadovoljstvo ali izguba smisla, pa ne moremo vsega rešiti z enim korakom, temveč malo po malo, da človek počasi dobi samozaupanje, da se zmore soočiti s tem, kar ga čaka. To je odpiranje omar z okostnjaki, ki jih imamo vsi in smo jih z namenom skrili in nanje dali pet ključavnic, da smo lažje preživeli otroštvo ali prejšnje življenje. Začetek večine travm v tem življenju sicer res lahko najdem v otroštvu, vendar zanje niso krivi starši, saj so oni samo omogočili, da smo lahko izrazili to, kar je potrebno, kar že nosimo v sebi. Starši smo tisti, ki aktiviramo določene stvari pri otroku. Zato bosta brat in sestra, ki nimata iste naloge, isto izkušnjo doživela povsem drugače. Za enega bo določen dogodek travma, za drugega pa nič bolečega. To je povsem odvisno od tega, kaj so naše življenjske naloge. Te lahko spoznavamo skozi občutke, izzive in težave, ki nam jih prinaša življenje. Z razreševanjem in sprejemanjem dogodivščin (sam ali s pomočjo) pa prihajamo vse bliže k sebi. Pri tem pa nam zelo pomagajo starši, za katere se moramo zavedati, da niso krivci, temveč naši inštruktorji.«<

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: Helena Kermelj, Shutterstock

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču