Štirje avtorji iz različnih obdobij in jezikov, vsi vrhunski mojstri kratke (kratke) zgodbe. Pikre humoreske, lapidarni urbani formalizem, bizarni eksistencializem medčloveških odnosov in gospodarne skice, prežete s simboliko. Za nameček pa še prgišče dramoletov v nekaj replikah.
Achille Campanile: Zgodbe proti nespečnosti
prev. Janko Petrovec, kratka proza
Novinar, televizijski in časopisni kritik, scenarist, pisatelj in dramatik Achille Campanile (1899–1977) je bil eden najpomembnejših humorističnih piscev italijanskega 20. stoletja. V najplodnejših desetletjih od sredine dvajsetih do sredine štiridesetih let je napisal okoli petdeset komedij, dobro desetino romanov in na stotine tako imenovanih »tragedij v par replikah«. Pričujoči izbor zgodb in komičnih dramoletov je prvo književno delo tega popularnega naslednika futurizma in predhodnika književnosti absurda v slovenskem prevodu.
- Tekal je naokrog in povohljal vsakega mimoidočega, toda nihče ni bil in tudi ni hotel biti njegov gospodar. Nato se je obrnil in šinil po ulici; na vogalu je obstal in se ozrl v vse smeri. Gospodarja ni bilo. V skokih je zdirjal nazaj v ulico, okoli njega je škropila umazanija in z dlake mu je kapljal dež. Ustavil se je na vsakem vogalu, a gospodarja ni bilo nikjer. Tedaj je sedel na križišče dveh ulic, iztegnil kuštravo glavo proti nebu in zatulil.
Lydia David: Samuel Davis je ogorčen
prev. Jernej Županič, kratka proza
Kratke zgodbe Lydie Davis (1947) štrlijo iz praznine, varčne so z besedami in še bolj z metaforiko, a v praznini, ki jih obdaja, toliko bolj prominentne. To so zgodbe, ki jih bralno dejanje povsem spremeni, zgodbe, ki so dostikrat samo osnutki zgodb – a takšni, da bralca uspešno povabijo, da jih napolni, razširi. Njihova lapidarnost ni zapirajoča in njihova abstraktnost ni pretenciozna, pač pa abstraktnost, ki komaj čaka na konkretno vsebino.
- Morda se srečen spomin ne more nanašati na ljudi, ki so bili zgolj tujci ali znanci. V starih letih in v svojih bolečinah ne smeš ostati sam s spomini, ki se nanašajo le na ljudi, ki so te pozabili. Ljudje v tvojih srečnih spominih morajo biti isti ljudje, ki želijo v lastnih srečnih spominih imeti tebe.
Igor Marojević: Mediterani
prev. Urban Vovk, kratka proza
Igor Marojević (1968) piše romane, kratko prozo (Iskalci, 2001), Mediterani (2006) in Beograjčanke (2014), dramska besedila in kolumne; njegove knjige so blizu z resničnostjo podprti urbani introspekciji avtorjev, kakršna sta Valjarević in Arsenijević. Slovenska izdaja Mediteranov prinaša presek Marojevićevega skoraj poldrugo desetletje trajajočega pisateljskega udejstvovanja. Pripovedne situacije avtor gradi z opaznimi primesmi nenavadnega in bizarnega, ki pa je dovolj daleč od makabričnega, poudarjeno patološkega ali onstranskega, ter primesmi tako imenovanega vsakdanjika, ki se kažejo v podrobnostih, povezanih z nujnimi opravili, in pripovedovalčevih pretanjenih zaznavah. Mediterani niso zgodbe o Mediteranu, to je sekundarno, te zgodbe so kriza, fraktal, bilanca, sporočilo v steklenici, nevroza, tanek žarek mesečine v motni, zakotni, prehodni sobi eksistence.
- Myersova karta ni imela nobene zveze s to vožnjo. »Vagon prvega razreda. Tam so me okradli, v lovu za stvarmi pa me je zaneslo v ta vagon. Potem so vagon odklopili, tako da za to vožnjo nimam karte,« je pojasnil Myers. Sprevodnik ni rekel nobene. Ni bil videti kot človek, ki rad odlaša s stvarmi. Videti je bil preprosto kot človek, ki nima pripravljenega odziva na okoliščine, v katerih se je znašel Myers. Myersu se je zazdelo, da mora k temu še nekaj dodati.
Hjalmar Söderberg: Vinjete
prev. Nada Grošelj, kratka proza
Švedski romanopisec, dramatik, pesnik in časnikar Hjalmar Söderberg (1869–1941) velja za enega največjih švedskih stilistov in je po nekaterih ocenah primerljiv z vodilnim švedskim pisateljem Augustom Strindbergom. Navajajo ga med najpomembnejšimi švedskimi ustvarjalci iz prve polovice dvajsetega stoletja, skupaj z nobelovcema Selmo Lagerlöf in Vernerjem von Heidenstamom. Po mnenju kritikov se ob Söderbergovih novelah in vinjetah pogosto kar sama ponuja beseda »mojstrovina«. Že v prvi zbirki Vinjete je jasno izoblikoval prepoznaven slog, katerega glavna značilnost je skrajna gospodarnost. Pripovedi so prežete z razmišljanji, sanjami ali kar nočnimi morami in simboliko. Miniaturne skice se zlivajo v celoto, v harmoničen mozaik kamenčkov s svojskimi odtenki in odbleski, v katerem pride do izraza večplastnost in kompleksnost življenja.
- Jasno je, da so premog, potreben za polnjenje umetnih rudnikov, uvozili iz tujine. Toda ko so ga počrpali iz umetnih rudnikov – in to je bila njihova prednost v primerjavi s pravimi rudniki –, so ga zlahka nadomestili z novim, uvoženim iz tujine. Včasih so celo napolnili rudnike s premogom, ki so ga bili ravnokar izkopali; in tudi tu je šlo za dodatno možnost, ki je pravi rudniki nimajo.
Več o tem tudi na www.ludliteratura.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
