Akcijski triler Ugrabljena 3 vam bo ustavil dih

Ugrabljena 3 bo na ogled v kinu predvidoma že od 8. januarja.

O ZAMETKIH PROJEKTA

• Olivier Megaton, režiser
  

Genialnost franšize je v zasnovi prvega filma. Običajen možakar prejme klic svoje hčerke, češ da je »ugrabljena« in da jo imajo zaprto v Parizu. Takšne zamisli ni imel dotlej še nihče. Kar se tiče scenarija in zasnove nove zgodbe, si ne bi mogel omisliti boljšega. Zato je bil Ugrabljena 2 zame pravi izziv.

Pa me je lepega dne klical Liam, rekoč, »Ravno sem slišal za Ugrabljena 3. Pogovori se z Lucom Bessonom.« Vedel je, da nisem prepričan, ali bi se želel spet spustiti v to. A na srečo sva se Lucom dobila in razložil mi je svojo zamisel – v Ugrabljena 3 ni nihče ugrabljen. To me je navdušilo; ko sem prebral scenarij, sem se moral strinjati, da je poln novih izzivov.

V tem filmu je nekaj povsem novega. Novo obliko ima. Novo rojstvo je – v smislu stila, režije. V zgodbo smo vpletli nove like. Z vsem srcem smo se vrgli v ta film, da naredimo nekaj boljšega, bolj presenetljivega in povsem drugačnega.

O SCENARIJU

• Liam Neeson (Bryan Mills)

K tretjemu filmu sem se vrnil z velikim navdušenjem. Sicer sem sprva imel nekaj pomislekov v smislu, Kaj sploh lahko še naredimo? Bryanu Millsu vendar ne morejo še enkrat ugrabiti hčere. To bi pomenilo, da je res obupen starš. Pa so si scenaristi in Luc Besson zamislili zanimivo zgodbo – res pa je nekako dokončna.

Mislim, da morajo biti osnovne pripovedi v filmih Ugrabljena celovite in tehtne. Skušali smo se izogniti pretiravanjem, s katerimi bi morda dodatno razvneli občinstvo. To nam je vedno lepo uspevalo. In seveda gre za to, da Bryan Mills ščiti svojo družino, čeprav je videti, da nima veliko možnosti. Družina je temeljni kamen stanovitnega odnosa, ki pa je nenehno na preizkušnji. In ko enkrat vzpostaviš to osnovo in gledalci verjamejo v to silo ljubezni – predvsem med očetom in hčerko – lahko akcijo popelješ, kamor hočeš.

• Olivier Megaton

Ravnovesje med čustvenimi in psihološkimi elementi ter akcijskimi prizori je nenavaden in težaven izziv, predvsem pri franšizi, kakršna je naša. Vsi hočejo več akcije. Ugrabljena 2 je bil kot kakšen vlakec smrti. Skočiš na svoj sedež in ne veš, kje boš pristal. Isto smo skušali doseči s tem filmom. Potovanje je noro – od začetka do konca. Sleherni trenutek na platnu moraš zapolniti s presenečenji in tempom. Več ko imaš akcije, bolj moraš gledalce nanjo pripraviti. Predvsem na obsežne akcijske prizore. Torej moraš svoje like graditi drugače. In večjim nevarnostim izpostavljaš svoj lik, bolj ga moraš že od začetka izdelati. Kar je kočljivo, saj se stvari kopičijo, vse hitrejši ritem pa je vgrajen v razvoj čustvene in človeške plati likov. Najprej smo sredi nekakšne čustvene nemirnosti, nato kot kakšen tajfun vdre akcija. Oboje je povezano. Gre za postopen proces, podoben receptu. Stvari dodajaš postopoma in po malem, dokler se vse ne združi v ta tajfun. Sleherni trenutek moraš natančno odmerjati. Ko pride do akcije, je to nepričakovano, saj si bil vpleten v čustveno zmedo. Potem pa se znenada znajdeš v fizični zmedi. To je osnovna formula tega filma.

O DELU Z REŽISERJEM

• Forest Whitaker (Frank Dotzler)

Z Olivierjem Megatonom sem z užitkom sodeloval. Odprtega duha je in snemanje je polno pozitivne energije. Ne režira le prizorov z igralci, temveč je tudi izza kamere. Tako pri razvijanju prizora vzpostavi intimnost. In občutek imam, da nenehno raziskuje podrobnosti znotraj prizora. Ujeti skuša tiste majhne, drobne, čisto določene trenutke, ki bodo prizor čustveno obarvali. Prijetno je videti spoj takšne strasti, takšne energije in takšne tehnične strokovnosti, pa tudi njegovo rahločutnost ob čustvenem prizoru samem.

• Maggie Grace (Kim Mills)

Olivier je eden tistih režiserjev, s katerimi najraje sodelujem. V svoje filme vnaša neverjetno energijo. Poganjata ga zgolj kokakola in čista odločnost. Med snemanji ne je in ne spi. Naravnost neverjetno.

• Famke Janssen (Lenore Mills)

Pri Olivierju me – poleg neverjetne spretnosti z akcijskimi prizori – navdušuje njegov izjemen odnos z igralci. Tega pri filmu ne doživiš pogosto. Ljudje so običajno dobri v enem ali drugem, kombinacija pa je redka. Dejansko razume igranje in igralce in dobro ve, kako delati z njimi. Menim, da je ta kombinacija še posebej pomembna pri filmih, kakršen je naš. Seveda so akcijski prizori tisto, po čemer takšni filmi slovijo in po čemer hlepi občinstvo. Toda če likov ne poznaš dovolj dobro in ne navijaš zanje, ti filmi hitro ostanejo prazni.

• Dougray Scott (Stuart St John)

Olivier ima evropski stil režiranja. Snema in snema in snema. Prizor na veliko ponavlja, ne glede na to, kako čustven je. »To je vaše delo. Gremo še enkrat,« pravi. In občutek imaš, da bo sleherni zorni kot, s katerega snema, nekako vključen v prizor na platnu. Pri nekaterih režiserjih se zdi, da toliko snemajo za vsak primer, ker niso prepričani, kaj bi radi. Olivier natanko ve, kaj bo uporabil.

O DELU Z IGRALCI

• Olivier Megaton

Režiser ustvarja svet. A včasih moraš kakšen podatek ohraniti zase. Igralca lahko s preveč podrobnostmi hitro preobremeniš. In včasih lahko način podajanja informacij oblikuje njihove upodobitve in požanje še druge nagrade. Vse je odvisno od igralca. Vsak ima svoj sistem, svoje razumevanje prizorov. Dva si nista podobna. Torej se moraš dobro zavedati, s kom se pogovarjaš, in dognati, kaj mu ustreza. Za zaupanje gre. Če ti igralci zaupajo, da veš, kaj počneš, ti bodo dali vse.

Pri filmu, kakšen je na primer Gravitacija, imaš kup tehničnih izzivov. Moji filmi so precej bolj organski. Z igralci se zbližam. Skupaj delamo. Zastavljam kadre. Rokujem s kamero. Nenehno sem z igralci. Ne sedim na stolčku pred ekrančkom in ne zavpijem, »Rez!« Mojo prisotnost občutijo. Zato so bolj samozavestni; več mi dajo. Tako to počnem jaz. Svojih igralcev se rad dotikam, rad jih gledam. Rad vidim, da me med snemanjem pogledajo in se prepričajo, da jim gre, kot je treba. Dvomim, da bi svoje delo lahko opravljal s stola pred zaslonom.

Ob koncu snemanja prvega prizora so mi v dar dali režiserjev stolček z mojim imenom. Dotlej ga še nisem videl. Še vedno je bil v plastični vrečki, naravnost iz tovarne. V treh mesecih snemanja nisem nanj sédel niti enkrat. Takšen pač sem. Drugače filmov ne znam snemati.

O PRODUCENTU IN SCENARISTU LUCU BESSONU

• Famke Janssen

Strašansko brihten je. Natanko ve, kakšni so trendi. Ve, kaj se dogaja po svetu. Ve, kako film spraviti v kinematografe v trenutku, ki je ravno pravšnji zanje.

Zato se mi zdi vedno zabavno, da ljudje o franšizi Ugrabljena razmišljajo kot o ameriških filmih, pa so v resnici francoski. V Ugrabljena 2, ki smo ga snemali v Istanbulu in Parizu, večina govori vse druge jezike kot angleškega. Liam je seveda Irec, jaz sem Nizozemka, Dougray je Škot. Mednarodno igralsko zasedbo smo imeli. A ko ga gledaš, deluje kot tipičen ameriški film. Prav zanimivo se mi zdi, da Luc, ki živi v Parizu v francoskem slogu in s francosko rahločutnostjo, nekako ustvarja filme, ki delujejo ameriško.

O FILMU

• Forest Whitaker

Film gledalce popelje na vožnjo, a upam, da bodo v tej zabavni in vznemirljivi vožnji uvideli, da je družina še vedno osnova. Po moje je znotraj te vožnje poglavitna Bryanova žena in to, kar se ji zgodi. Pa njegova hči in kaj se zgodi oziroma bi se utegnilo zgoditi njej.

• Famke Janssen

Pri franšizi Ugrabljena gre v prvi vrsti za zabavo. Upam, da se nam bodo ljudje pridružili na tej vožnji, se imeli lepo in uživali v spektakularnih akcijskih prizorih. A zdi se mi, da je nekakšen bonus filma pojem družine. Kaj vse je potrebno, da zaščitiš svojo družino, in kako daleč si pripravljen iti, da ti to uspe? Družinska celica je dejansko osnova naših filmov. Gre za majhno družino treh, ki se imajo neznansko radi; za to, kako skušajo ostati skupaj ne glede na vse težave, ki jih spremljajo; in za to, kaj so pripravljeni storiti, da eden drugega zaščitijo.