Pesnica in pisateljica Barbara Pešut je po nizu pesniških zbirk in avtobiografiji Prvi polčas pri založbi Primus izdala avtobiografski roman Pisma iz JLA. V njem je prek korespondence med mladenko in mladeničem, ki služi vojaščino, po oceni literarnega kritika Mateja Bogataja ustvarila literalizirano memoarsko pripoved.
"Zdi se, da so Pisma iz JLA enako ali pa še bolj posebna in iskrena, kot je bil Prvi polčas," je na predstavitvi dejal Bogataj, ki je ocenil, da avtorica, sicer Magnificova žena, v svojih delih, med katerimi sta tudi dva erotična romana, izdana pod psevdonimom, iz nekih zaprtih literarnih prostorov in imaginacije vse bolj prehaja k osebnemu pisanju. Kot je povedala sama, piše po spominu, a to še ne pomeni, da ne bo več zašla v domišljijo.
Pisma v knjigi si pišeta Eva iz Celja in Nikola iz Bele krajine in so po Bogatajevih besedah na nek način literalizirana, fikcionalizirana, s tem postopkom se od njih odmika, obenem pa tudi s spremljajočimi komentarji. "Poskušala sem se odmakniti in ne napisati Robi in Barbara. To bi mi dalo distanco, pa je ni, ker so vsi takoj dojeli, kdo je kdo," je povedala avtorica.
Knjiga po Bogatajevih besedah govori tudi o tistem času, letu 1984, ko v Jugoslavijo ni verjel nihče več, v njej je opaziti "skrajno naivnost" in tudi nekaj nostalgije po skupnih točkah, kot je bila glasba. Hkrati govori o prvih letih podjetnosti tega glasbeno-pesniškega para, ko po besedah Barbare Pešut "nič ni bilo težko in se ničesar nista bala".
"Verjetno so Pisma iz JLA najbolj avtobiografska knjiga Barbare Pešut. Bralca bo v vrtinec zanesljivo potegnilo neutelešeno hrepenenje, ki ga avtorica brez zadržkov in nakladanja polaga pred nas, hoče nam povedati, da nam ljubezen nikakor ni v pogubo, kakor je znano iz kanonov slovenske književnosti. Hoče nam povedati, da je ljubezen gon in osišče vsega vitalnega, kar nam življenje ponuja," je v spremni besedi zapisal Jurij Hudolin.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del